Lep pozdrav ! Že nekaj let se ubadam z motnjami hranjenja. Najprej sem hrano zavračala, z namenom, da bi shujšala, s tem sem seveda pridobila tudi zelo slabe krvne izvide, zato sem se prisilila, da jem, kar je pripeljalo do popolnega sovraštva do hrane. In potem se je začelo. Strah celo pred jabolkom, tesen občutek že po kozarcu vode, od diete do diete, dokler nisem začela vse metati iz sebe. Ne samo hrane, ampak tudi ogromne količine vode. Celotni dnevi so se vrteli okoli bruhanja. Zato velikokrat sploh nisem jedla, saj je bilo to najbolj varno, da nisem spet postala destruktivna in zlobna do svojega telesa. Nisem suha, nisem debela, sem normalna, pa se kljub temu ne morem gledati v ogledalu. Niti v oblekah, kaj šele gola. Včasih čutim tak sram do same sebe, da se zaprem pred ljudmi in težko govorim. Še pred možem se konstantno umikam, ker ga nočem obremenjevat in si še vedno hočem dokazat, da zmorem sama, on pa mi neverjetno stoji ob strani in si prav tako močno kot jaz želi, da težave rešim. Dva meseca mi je uspelo, da sem se normalno prehranjevala, sicer s konstantnim strahom v sebi, da se bi zredila, ampak vseeno. Pišem dnevnik občutkov, športam, življenje se mi je začelo izboljševati in to mi je dalo upanje, da bom dejansko nekoč normalna. Do včeraj. Spet sem bruhala. Pa čeprav samo ogromno količino vode, ampak ta šibkost me je popolnoma zbila na tla. Vem, da ne bi smela tako negativno gledati na ta dogodek, ampak realnost je, da me je pobil na tla. Upanje se je razblinilo, ves trud se mi zdi brez veze, jezna sem nase, sram me je in očitno ne bom zmogla sama. Zelo rada bi prenehala s tem peklom, zato vas lepo prosim, napotite me k nekomu, ki mi lahko pomaga, takoj grem po napotnico k osebni zdravnici, le prosim vas, usmerite me, da se končno spet začnem smejati, ker nočem spet nazaj in niti ne zmorem nazaj.