Pozdravljeni! Kmalu bom stara 22 let. Imam problem s svojo mamo! Nevem več kako ji naj pomagam, da bo prenehala s temi stvarmi in da mi bo počasi zaupala. Mama je stara 50 let, že par let je brez službe, oče dela v tujini in se vidimo samo vsakih 14 dni za vikend. Ko pride za vikend domov mu večkrat nismo pomembni mi ampak družba in prijatelji. Večkrat mu tudi nič ne paše in se samo obreguje nad vsako stvarjo, pa govori, da nič ne vemo, pa da nič ne naredimo, mami vedno govori, da ni spodobna za nič, da se za nič ne poskrbi. Ampak od časa ko se jaz zavedam kdo sem, vem, da je mama sposobna ženska, poskrbela je za mene in brata, da sva končala šolo in imava vsak že svojo službo, ter sva zrasla v dobri osebi, nisva pijanca, drogiranca in materialista. Vem, da mama zaradi takšne ničvrednosti zelo trpi, ker tudi meni ni fajn in večkrat me očetove besede ponižajo, užalijo. Večji problem je pa sicer v tem, da je mama zadnji dve leti, zelo radovedna in malenkostna. Najbolj me moti to, da ne razume, da sem že odrasla oseba in, da sama služim svoj denar ( ki ga ne zapravljam kar tako, za draga oblačila, in frčkarije, ki nimajo pomena). Rada sem v njeni družbi, rada z njo kam grem, ker je vedno samo doma in večinoma sama, nima prijateljice. Ampak se zandji dve leti pojavlja, da ko sva kje po nakupih, mi pravi, kaj boš s tem, pa to je drago (pa včasih kaka stvar ne stane niti 10 evrov), včasih stoji v trgovini zraven mene in če si kakšno stvar kupim, gleda samo ceno, če si vzamem svojo košarico, pa grem v svojo stran, potem ko se srečava gleda kaj imam v košarici. Še vedno in velikokrat mi reče, da sem punčka, da sem deklica, kar me seveda moti, tudi v družbi in pred drugimi ljudmi se večkrat tako izrazi. Velikokrat tudi odgovarja namesto mene, ko mi kdo zastavi vprašanje. To me zelo moti, ker predvidevam, da sem odrasla ženska, ki ima svojo službo in sem sposobna poskrbeti zase. Želim si tudi svoje družine, vendar se bojim, da bo tudi tam posegala v mojo osebnost in mi bo govorila kako in kaj naj delam. Če sama sebe ocenim sem pridna in delovna oseba. Ko pridem iz službe vedno grem delat nekaj kar vidim, da je za narediti. Delam delo na vrtu, pospravlajm, čistim, likam... delam skratka vse kar je delo vsake gospodinje in vsake ženske. Tudi kuham zelo rada, ampak tu se spet pojavi problem, mama, ki želi, da je spet vse tako kot si zamisli ona. Če ne skuham juhe, zakaj je ni, če kuham svoje recepte jo zanima, kaj bom kuhala, tudi to me zelo moti. Zdaj že več kot pol leta nočem kuhat, ker me je strah njenega vdora v poseg mojega dela v kuhinji. Vedno ko sem kuhala sem jo prosila, da mi naj da mir, ker ji želim samo dokazati, da vem tudi sama skuhati, in da če mi kaj ne bo uspelo, ne bomo umrli od lakote, vendar tega enostavno ne zmore. Tudi pri ostalih opavilih me je en čas zelo nadzirala, vendar je počasi s pomočjo mojih prošenj prenehala. Večkart me prosi, ko se tako obnapa in se skregava da ji naj pomagam, da preneha s tem, ker se zaveda, da to kar počne ni pravilno. Obe obiskujeve vsaka svojega psihiatra, jaz jemljem antidepresive, mama pa neke druge tablete še za pomirite živcev. Pred kratkim sva obe obiskala psihiatrinjo, ker si želim, da bi imele skupno terapijo in rešile ta problem. Sama psihiatrinja ji je takrat rekla, da se mora naučiti sedaj živeti z odraslimi otroci, da ne sme posegati toliko v naše življenje, da nam mora dati svoj mir in naj nam ne vsiljuje svojega mnenja in svojih nasvetov, če zanj nismo vprašali.Če kaj ne bomo vedli jo bomo sami poprosili za pomoč, kar je tudi res, vedno ko se ne znajdem jo vprašam, za nasvet. Na žalost je to bil samo en posvet s psihiatrinjo, ki pa skoraj ni pomagal in je stanje še vedno enako. Sama pri sebi opažam, da slabo vpliva name vse skupaj, ker zadnje čase nisem mirna, roke mi letijo in tudi stiska me v trebuhu ter prsih, rada bi svoji mami dokazala, da sem odgovorna oseba in da je lahko mirna, ter želim si da bi me sprejela takšno kakšna sem, saj sem vendar njen otrok. Vem mogoče boste rekli, da je čas, da grem na svoje,ker živimo še skupaj, in da rešitve ni. ampak psihiatrinja na prvem srečanju je rekla, da se da rešiti, mogoče se rabi več časa in več skupnih terapij, če bomo pa šli narazen, bo pa ostala samo velika bolečina v meni in moji mami, ki naju bo samo še bolj ločila, kar pa si ne želim. Moti me tudi to, da me sodelavke v službi ( delam s samimi starejšimi ženskami, nad 45 let) ne jemljejo resno. Večkrat mi katera tudi reče, da bi lahko bila njen otrok, že ampak sem zdaj in vedno bom njihova sodelavka pa če sem še tako mlada in mlajša od njih, tudi one me včasih ne sprejmejo kot odrasle osebe. Po poklicu sem medicinska sestra in se vsak dan srečam z ljudmi s pacienti, ki enako, vedno ko spostavijo prvi stik z menoj in vidijo, da sem mlada, preidejo na tikanje, čeprav me ne poznajo. To me moti, ker ne glede na to koliko let imam in da sem še mlada, sem službena oseba.Tudi to ima velik vpliv na mojo duševno rast. Zelo se počutim manj vredna zaradi teh stvari in tega, da me ljudje ne spoštujejo niti kot mlade osebe, čeprav smo mladi smo tudi mi samo ljudje in vredni spoštovanja. Družbeno okolje me še ne bi toliko motilo, če ne bi sama mama bila takšna do mene in mi pokazala, da mi ne zaupa kot odrasli osebi. Večkrat jo vprašam, kdaj me bo začela spoštovati, kot tako kot sem in odgovor je, boš videla, a na žalost v dveh letih še tega nisem videla. A bom res videla in kako ji naj še pomagam, da bo zaupala meni in bratu, kot odrasli osebi? Se opravičujem za tako dolgo napisano pismo, vendar še želim slišati eno mnenje, ki bi lahko pomagalo in dalo kakšno možno rešitev. Hvala lepa že v naprej in lep pozdrav, ter lep dan želim.