Spoštovani! Sploh ne vem kje in kako bi začela svojo zgodbo. To je prvič, da jo izven družine odkrijem nekomu v celoti ,kakršna je. Počutim se ranljiva in šibka oseba že s tem ko pišem. Stara sem 22 let in sem redna študentka dent. medicine, kar pogosto še dodatno otežuje stanje. Vse se je začelo pred 4 leti, ko je umrl oče. Od takrat naprej gre vse samo še navzdol. Mama je izgubila stik in občutek ravnanja s soljudmi, celo z lastno družino. Ne poznam je več. Vendar naj poudarim da z očetom nista imela dobrega odnosa, nenehno so bili prisotni očitki ter pripombe čez njega in negre za to, da bi mama sedaj tako močno žalovala zaradi izgube svoje sorodne duše- tako žalost bi jaz sprejela in razumela. Vendar se v takem stanju enostavno nemorem postaviti na njeno stran in sočustvovati z njo. Problem je, ker ona goji večne zamere(ki sploh ne vem če so utemeljene) tako do njega, kot tudi do njene ostale družine, ki pa je meni i nam vsem vedno pomagala in stala ob strani (moja teta, stric, babica,sestrična). Mama pravi da ji nikoli ni bilo omogočeno lepo življenje in da je vedno trpela, da mama in nihče ni ravnal dobr z njo, da so vsi navadni ničvredneži ki niso dosegli ničesar, da so ji vzeli vse, ter podobni očitki, ki se meni in bratu(glede na to da vidiva kako je njeno stanje) zdijo prenapihnjeni in me v dno duše prizadane da tako govori o ljudeh ki me/nas imajo radi in hočejo le pomagati. Prej nikoli nismo živeli v takih konfliktih z njimi. Zdaj naju(mene in brata- on ima 30 let) stalno primerja s preminulim očetom, vedno ko se prepiramo nas žali in govori grozne stvari ki mi vsakič znova strejo srce in me spravijo v obup in neutolažljivo stanje, ko bi najraje umrla. Češ da sva ista kot on, in da ji nebova delala istega sranja in sramote kot ga je delal oče(čeprav kolikor sem jo spoznala, dvomim tudi v vsako besedo ki jo izreče proti njemu., saj vedno tisočkrat pretira v tem) Da ne govorim o tem kako vsako besedo obrne sebi v prid-karkoli izrečeva. Vsakič plačujem vsak greh, pa če sem ga zagrešila ali ne. Najbolj me zlomi ko me obtožuje za absurdne stvari za katere nisem kriva, me obsoja da sem enaka primitivka kot je bil oče, da neznam razmišljati s svojo glavo,kdo pa mislim da sem v tej družini, da sem kokoš brez pameti, da nimam pojma o ničemur, da me sigurno vsi ščuvajo proti nje. Jaz pa nemorem več tega poslušati, ko mi ne preostane več nič se branim z besedami, jo poskuašm prepričati da nima prav in da je zlobna do mene, da me uničuje kot osebo in da jaz nisem kriva za njeno preteklost in kako je lahko tako grda do mene…takrat me še bolj nadere, mi grozi in obrača besede sebi v prid in stalno govori da je ona naša mama in da mi nimamo pravice do besede pri hiši dokler je ona ''glavna''. Vse kar izrečem obrne tako, da izgleda kot da sem jaz tista slaba oseba. Nemorem opisati kako me boli, ker nimam nikogar h komu bi se obrnila in jokala, če že nič drugega nemorejo naredit zame in mi pomagati. Ko me spravi na kolena,jo preklinjam naj preneha s tem mučenjem, da me bo ubila če bo šlo tako naprej, me sploh ne posluša in hodi za mano ter me verbalno napada. Celo cinično se mi smeji češ kako sem razvajena in me podi stran : 'marš, spelji se mi v sobo'! Danes me je celo zalila s posodo polno vode, češ naj se umirim, kot da sem jaz tista ki išče probleme in kot da sem jedro problemov v tej družini. Vbistvu pa sem danes le pristopila k štedilniku da bi preverila ali so testenine kuhane …ker je ona ležala na kavču, in me je nadrla zakaj se vtikam v kuhnjo in da če mislim da je ona neumna da nezna skuhat testenin, in da sedaj več niti ležati ne sme v svoji hiši. Čeprav tega nihče ni rekel. Sploh več ne vem kaj storiti da bo prav, ko pa je vse kar naredim narobe. To je bil le eden takih absurdnih primerov, ki pa se dogajo večkrat na teden. Boli me tudi to da mi nenehno v prepirih očita vse finance ki jih nameni meni za študij (sicer smo dokaj premožna družina). Čeprav drugače vedno vztraja pri tem da je to dolžnost staršev in naj me ne skrbi in naj le pridno študiram. Ko pa gre nekaj narobe in ji nekaj '' ne paše'' pa mi to nabije na nos in pravi da če pa je tako težko shajat z njo, naj mi ''draga'' teta plača študij. Take zahrbtne izjave nenehno letijo na nas. Ne prenese dejstva da me ostala družina podpira in me tolaži in me nenehno ščuva proti njim. Le zaradi njih se tudi še vedno vračam domov iz ljubljane, ker jih imam rada in jih pogrešam. Oni so edini pred katerimi lahko sprostim vso žalost, da je lastna mama postala moje največje breme oziroma jaz njeno. Dejstvo je, da se je popolnoma izgubila, ne loči več dobro od slabega in potrebuje pomoč, strokovno pomoč. Glede rešitve ….težko bi študirala medicino v tem novem sistemu, ob nekem delu ki bi me dejnsko lahko preživelo. Že tako nimam veliko prostega časa. Zato nemorem kar oditi. Brat mi preveč pomeni, prav tako sorodniki in fant. Zlomila bi se , če bi tako ostala sama. Že tako komaj shajam s pritiskom na faksu poleg vsega kar se dogaja doma. Enostavno nimam volje do življenja. Zdravniško svetovanje tudi odpade, čeprav jo z bratom prosiva že 3 leta, ker vsi vidijo da je zašla. Nenhno kadi cigarete in pije, poleg tega pa se je še lagala da je bila pri zdravniku, vendar je sama prišla do nekih tablet in jih začela uživati. Popolnoma je neodgovorna, vsem nam laže v oči. Potem pa stvari obrne tako da se dela žrtev, češ kako vedno kričimo nanjo in da moramo mi na zdravljenje. Poskušali smo jo pripraviti do tega in poklicali njeno osebno zdravnico, ona pa je znorela da kako si jo drznemo tako osramotiti, da smo navadni ničvredneži ki delamo stvari za njenim hrbtom. Nisem več vedela kam naj se obrnem, opravičujem se za tako dolgo sporočilo. Sigurno pa bi našla še veliko krivičnih stvari z njene strani. Boli, neznansko boli ker me je oseba, ki bi mi mogla najbolj stati ob strani po vsem kar sem doživela, najbolj razočarala. Ko je oče umrl sem imela le 18 let, mogla pa sem biti najbolj zbrana,požrla sem ničkoliko solz in jih obrnila na smešno stran zgodbe, da sem lahko preživela to izgubo. Nikoli se me ni postavljalo v središče pozornosti, nenehno je bila ona tista ki je ''najbolj'' trpela, jaz se pa nikoli nisem izpostavljala. Še na mojem rojstnem dnevu je naredila tragedijo,osredotočeno na njo, celo tam ni mogla spoštovati mene kot hčerke in mi ukradla dan z družino zaradi njenih kompleksov. Res je hudo Poleg vsega mi nenehno očita da nism nikoli žalovala zaradi očeta, da ga nisem imela rada , zraven pa ga za nameček še blati po smrti, kako slab človek je bil in ali me ne gane njeno trpljenje zaradi njega. A očeta sem imela najraje na svetu, najbrž sem globoko v sebi žalovala najbolj. Zame nikoli ni bil slab človek, ne glede na vse težave ki sta jih imela, mene in brata je imel raje kot cel svet. Njuni problemi niso bili naši za reševati. Ni besed ki bi opisale kako ga pogrešam, saj sigurno nebi dovolim da tako trpim. Zahvaljujem se za vaš čas, in še enkrat se opravičujem za tako naporno izpoved. Vendar sem pomislila že na samomor, a vem da to ni rešitev, zato jo iščem vsepovsdod drugje. Hvala