Vprašanje
Pozdravljeni! Stara sem 38, imam 8 letnega sina, živim še pri starših. S partnerjem, ki me pri mojem problemu vzpodbuja, načrtujeva najem stanovanja ob koncu sinovega šolskega leta. Največji problem sem sama sebi. kot fant, ki vam je pisal v zvezi z nedokončanim študijem, je pri meni problem še moja starost. Diplomsko nalogo nikakor ne pripeljem do konca ( pri 38-ih! ), poleg tega sem še brez službe, saj delodajalci želijo končan študij. Pišem jo že leta, se zaženem vanjo, me nekaj zmoti in spet za mesece mine!? In se začnem spraševat ali ima vse skupaj še kakšen smisel, si to res želim, sem sploh sposobna tega dela, bom dobila sploh še službo tudi če diplomiram, saj pa ja ne bodo vzeli 38-letnice ampak raje nekoga mlajšega! Stikom z znanci in nasploh se na daleč izogibam, ker je prvo njihovo vprašanje kje delam? Nikjer! Si že diplomirala? Ne! Ja kaj pa čakaš? Saj bom! Z muko se spravim recimo že v knjižnico, ker me je neskončno sram ko knjižničarka vidi, da sem brezposelna! Takrat se resnično počutim ničvredno in moji dnevi so zopet pokvarjeni. Ker pa še živim v manjšem kraju, kjer se med seboj poznamo, je še huje! Najraje sem v zaprti sobi, kjer me nihče ne vidi! Kolikor lahko, grem s sinom na sprehod, v upanju, da nikogar ne srečam ki bi mi postavljal neprijetna vprašanja! Prosim svetujte, kako naj se znebim vsaj tega, da me ne bo več brigalo, kaj si drugi mislijo o meni! Ali pa le slabo mislim sama o sebi? Hvala za odgovor.
Odgovor
Spoštovana,
Vaše vprašanje bi lahko prevedla v: svetujte mi, kako naj se počutim bolje v svoji koži, ne da bi karkoli spremenila v svojem življenju. Odgovor je enostaven: to ni mogoče. Naša samopodoba je med drugim sestavljena iz samovrednotenja tega, kar sem (ne glede na dosežke) in tega, kar dosežem. Realno samozaupanje pa gradimo s tem, kar naredimo sami na podlagi lastne motivacije. Primer: v svoje delovne sposobnosti bomo začeli realno zaupati šele takrat, ko jih bomo uporabili tudi v praksi. Ali še bolj enostavno: zaupanje v to, da znamo vozit avto lahko pridobimo samo s tem, da se naučimo voziti avto in ga potem v praksi tudi vozimo. Oboje je nujno, pridobivanje znanja in veščin ter praksa. Torej, nizko samopodobo bomo spreminjali samo na en način: da bomo svoje sposobnosti tudi v praksi preizkusili. To, čemur vi pravite odvisnost od mnenj okolja (…kaj si drugi mislijo o meni… me je neskončno sram ko knjižničarka vidi, da sem brezposelna…) pa pomeni samo eno: svoje lastno manje o sebi pripisujemo drugim. VI sebe nizko vrednotite, VAS je sram zaradi brezposelnosti, VAŠA samopodoba je nizka. Dejstvo je, da ste nezaposleni. Vaša samopodoba in samospoštovanje zaradi tega trpita, saj sta poklic in delo njuna pomembna dejavnika. Zakaj si torej ne poiščete dela z izobrazbo, ki jo že imate in zakaj ne zaključite študija, saj bi to zelo verjetno izboljšalo vašo samopodobo? Najbrž tudi zato, ker vaše predstave o svojih delovnih sposobnostih ne želite soočiti z realnostjo. Ali pa morda zato, ker bi to pomenilo, da bi morali z izstopom iz odvisnega položaja od tistih, ki vas zdaj preživljajo, prevzeti odgovornost zase in za sina v svoje roke.
Kot sem že napisala v odgovoru Pomanjkanje motivacije za dokončanje študija, je odsotnost motivacije rezultat nasprotujočih si želja. Zato si zastavite vprašanje, kakšne prednosti vam prinaša to, da študija ne dokončate, ker navajate vrsto razlogov, zakaj se »vam ne splača dokončati« (…sem sploh sposobna tega dela, bom dobila sploh še službo tudi če diplomiram…). Ali vam morda to, da ne diplomirate,omogoča izgovor pred seboj (ali bližnjimi), da si ne poiščete službe? Sredstva za življenje imate očitno zagotovljena. Bi vas starši še preživljali, če bi diplomirali? Bi se bilo zato potrebno odpovedati delu udobja, brezdelja? Kaj podpira partner – to, da dokončate študij ali to, da ostanete doma, nezaposleni?
Torej: radi bi imeli diplomo in službo, a za to, da bi to dosegli, niste pripravljeni v resnici prenesti nekaj odrekanja in neugodja. To nakazuje, da še naprej želite ostati v poziciji otroka, za katerega skrbijo drugi (in to ste brez službe in diplome), sami pa se neprestano pritožuje nad tem, kako je to krivično. Dokler boste odvisni (od staršev, partnerja…), bo vaša samopodoba trpela. Z vsako napisano stranjo se motivacija za dokončanje diplomske naloge malo poveča, obenem pa se poveča tudi separacijska tesnoba - strah pred izstopom iz varne odvisnosti, torej strah pred samostojnostjo, ki pomeni tudi soočanjem predstave o svojih sposobnostih z realnostjo. Na vas je odločitev, kako vam bo lažje živeti: vztrajati v življenjski odvisnosti, ki ima za posledico manj samospoštovanja ter občasne občutke ničvrednosti in sramu, ali pa prenesti pritisk separacijskega strahu in zaživeti samostojneje, a z nekaj več tveganja za občasna razočaranja, neuspehe in poraze, ki so del življenja. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV