Spoštovani, Ne morete sprejeti nepričakovane izgube matere, zato se namesto z žalovanjem, ki je normalen proces, s katerim se poslovimo od umrle bližnje osebe, soočate z depresivnimi in tesnobnimi občutki (…zgodi se da se enostavno "izklopim" in takrat "me vec ni"….). Da verjetno ne želite sprožiti procesa žalovanja, bi kazalo tudi to, da ne sprejemate pomoči terapevta. Zato je umestno razmisliti, zakaj se ne morete oziroma ne želite posloviti od matere. Razlogov je lahko več. Proces žalovanja je lahko ustavljen, če je povezan s travmatičnim dogodkom, ki smo mu morda priča (npr. nesreča, nasilna smrt), saj ga otežuje posttravmatska stresna motnja. Tudi nerazčiščena jeza in zamera do umrle osebe lahko preprečuje, da bi se skozi žalovanje začeli poslavljati od nje, saj lahko poleg žalosti in jeze ob izgubi sproži tudi močne občutke krivde. Neredko pa preprečuje žalovanje premočna in zato ambivalentna navezanost, ki ob izgubi sproži predvsem tesnobo, saj se človek počuti, kot da je izgubil pomemben del sebe, da skoraj ne bo mogel naprej živeti. Ne gre pa pozabiti, da proces žalovanja traja tudi do dve leti. Prva faza je šok in čustvena otopelost traja od nekaj ur do enega tedna in je običajna reakcija na smrt. Človek se počuti omamljenega, zbeganega, nemočnega in izgubljenega. Sledita protest in hrepenenje, ki pomenita obdobje intenzivnih čustveni reakcij, hude notranje bolečine, ko se žalujoči šele zares zave izgube. Brezup in dezorganizacija pomenita tretjo fazo, ki običajno traja od nekaj mesecev do konca prvega leta, leta in pol po smrti. Izboljšanje - reorganizacija pa je oznaka za četrto fazo, v kateri žalujoči dokončno sprejme dejstvo, da umrlega ni več. Običajno se depresivno razpoloženje po dobrem letu dni prične umikati. Poskusite torej z vašim terapevtom ugotoviti, zakaj se ne morete posloviti od matere in morebitne vaše mešane občutke, ki ste jih oziroma jih še čutite do nje. Ko jih boste predelali oziroma presegli, se boste sčasoma lažje sprijaznili z mamino smrtjo. Pazite nase,