Zdravo! Pišem zato, ker moja situacija postaja tako nevzdržna, da bo potrebno po hitri poti nekaj storiti. Morda pa se najde kdo, ki je šel čez kaj podobnega ali preprosto ve o tem več, kot jaz, vsak nasvet je dobrodošel. Stara sem 25 let, že od zgodnjih najstniških let sem žalostna, ne čutim pripadnosti ničemur, v družini sem že od nekdaj nepriljubljena, nikoli nisem prejela lepe besede, pohvale, objema, nič. Z leti je šlo na slabše, pri 16ih sem padla v neko kratko uporniško obdobje, doma je bilo grozno, starša sta se dolgo ločevala, prepiri so bili grozni in so neposredno vplivali na vso družino. Končno sta se ločila, za nekaj časa je bilo bolje, saj je oče odšel. Z njim nikoli nisva imela nikakršnega odnosa, večino dni ni niti spregovoril z mano, ko je, me je nadiral, govoril da se me sramuje, razbil kakšno steno, tipkovnico ali kaj podobnega (mene nikoli). Po ločitvi me je klical in mi govoril da za vse krivi mene, da trpi, da se bo ubil itd. Takrat sem bila stara 18 let, začela sem se sekirati zaradi njega in njegovega trpljenja. Istočasno sem imela fanta, ki je z mano ravnal bolj tako, po več mesecev ni niti odpisal na sms, kaj šele vse ostalo. Prijateljev nisem imela, saj sem večino časa preživela zaprta v svoji sobi, ter jokala in jokala. Tako zelo sem potrebovala nekoga ki bi me poslušal, rekel da bo vse ok in me objel, sam to. A tega ni bilo. Nato sem vedno večkrat odtavala v trgovino po liter vina ter pila, dokler nisem dobesedno padla dol. Vsaj spala sem. Ta zgodba se je nato vlekla kar nekaj let, razvila sem strah do vseh ljudi, neprijetno mi je bilo hoditi po mestu, zato sem to preprosto nehala početi. Moj svet je bil moja soba. Začeli so se tudi izpadi, ko se fant še kar ni javljal, se je v meni začela prebujati neka ogabna zver, pisala sem take smse, da mi je še danes groza vseh izrečenih besed, nisem vedela da sem sposobna česa takega. Drug dan se nisem niti spomnila, da sem vse to napisala, a v tistih groznih nesrečnih trenutkih je kar vrelo iz mene. No, da ne bo zgodba predolga, hočem povedati da že od nekdaj nisem čisto v redu, a sem bila premlada in preveč prestrašena da bi karkoli storila. Še danes je isto, le huje. Tako zelo sem nesrečna, da nimam energije za popolnoma nič več. Najraje bi se ulegla na tla in preprosto pritisnila off gumb. Počivala. Vsak dan je enak, noben dan nima niti potenciala da bi lahko bil dober, ali vsaj ne tako zelo slab, težek in boleč. Potem pa je stvar še napredovala, glede tega sem najbolj radovedna, ker nisem prepričana ali je povezano z mojo '"norostjo'" ali je kaj drugega. Že približno pol leta imam '"težave'" z desnim očesom. Začelo se je tako, da sem en večer dobila preblisk da mi bo oko eksplodiralo. Oko sem tako zelo čutila, ni bolelo, le čutila sem utrip srca v očesu, zelo močno. Takrat sem mislila da je konec, hotela sem klicati rešilca, a se mi je zdelo preneumno. Po približno uri ko sem sama sebe pomirjala, češ vse bo v redu, minilo bo, zdrži, vse je v glavi, je res minilo. A od tistega dneva dalje, se mi zadeva ponavlja, skoraj vsak dan, ponavadi v bolj mili obliki, a vseeno neprestano čutim to oko in se obremenjujem z njim. 5 dni nazaj je šlo še korak dalje. Zunaj sem čakala sestro, vse je bilo v redu, kar naenkrat pa mi je celo telo odpovedalo, mislila sem da bom omedlela, zato sem se hitro usedla na tla. Začelo me je zebsti in zelooo se mi je vrtelo. Sedaj se mi to dogaja tudi ko sem doma, ne počnem nič, sedim na stolu in se mi zgodi. Pred nekaj leti sem bila izredno slabokrvno in sem pogosto omedlevala in nonstop se mi je vrtelo, tako da tisti občutek zelo dobro poznam. A to kar se mi dogaja zdaj ni tako. Tega zdaj z besedami niti opisati ne znam. Ko traja, v bistvu ne čutim telesa, zdi se mi kot da telo ni moje, kot da nisem v njem. Ležim na postelji, a je ne čutim, občutek je, kot bi lebdela. Včasih čutim blage bolečine v zadnjem delu glave, za trenutke čisto izklopim, ne vem kje sem, kaj se dogaja, nič. Potem se privedem nazaj, celo telo mi trese, grozen občutek. Vsakič se mi zdi, da je zadnjič, da se bo pa tokrat res zgodilo nekaj grozljivega. Vse to me tako zelo plaši, da ne upam iz stanovanja, niti do zdravnika ne upam sama, saj me je strah, da bo preprosto nekaj odpovedalo in bo vsega konec. Strah me je, ker teh simptomov nisem še nikjer zasledila in me skrbi, da se mi bliža nekaj hudega. Ne vem ali je povezano z mojim precej ubogim psihičnim stanjem, ali gre za kakšno fizično bolezen. Morda oboje. Ne vem kako naj to sploh razložim zdravniku, vse se sliši tako neumno da se mi bodo verjetno smejali. Opravičujem se za (pre)dolgo objavo, a to je še en izmed problemov ki me tarejo, ničesar ne znam povedati na kratko. Najlepša hvala že vnaprej in lep pozdrav!