Vprašanje
Imam sina starega skoraj 9 let. Telesno je popolnoma zdrav, vendar ima probleme v šoli,s prijatelji, doma v družini,...
Že ko je obiskoval vrtec se nikoli ni vklopil v družbo, nič ga ni zanimalo, nobena igra in tudi nobena igrača ni bila dovolj zanimiva. Drugače je bil vedno miren in večjih izgredov ni nikoli delal. Zelo je bil zaprt vase in še vedno je tak, ko pride med nepoznene ljudi.Kadar je v družbi vrstnikov se jih hitro naveliča in ne mara biti z njimi ali včasih gre v drugo skrajnost, ko mu je nelagodno z njimi začne namesto sproščeno, govoriti knjižno slovenščino. Sedaj, ko je v šoli imamo probleme zaradi učenja, motenja pouka, nedoseganja ciljev,... tako, da smo morali po zahtevi šole obiskati precej strokovnjakov (defektolog, psihiater, socialna delavka,..), da bi ugotovili razlog za njegove neuspehe. Dobili nismo nobenega konkretnega odgovora in niti ne kaj naj storimo, da bi se stanje popravilo. Edina ugotovitev je bila, da je počasen in da nima dobro razvite motorike. Kadar je šola imamo doma prave more. Naloge noče delati tako, da brez joka ne gre nikoli. Ker je "počasen" se moramo doma učiti tudi po celo popoldne, da naredi vsaj osnovne stvari, ki jih zahteva šola. V šoli pravijo, da je toliko učenja oz. pisanja nalog preveč, v isti sapi pa zahtevajo rezultate. V okviru šole že tri leta obiskuje šolsko defektologinjo, kjer dela naloge. Sin je drugače zelo "prefrigan", ker si bo izmislil vse možne izgovore, da ne more delati, kar pa mu v šoli verjamejo (da ga boli glava, da je zaspan, da nima miru,...).Z možem sva zelo razočarana, ker vlagava zelo veliko časa v njegovo učenje, v spodbujanje k samostojnosti, skratka rada bi mu vlila voljo do življenja in občutka odgovornosti. Še vedno se zelo rad crklja in objema in je zelo užaljen,če ga zavrnem z besedami, da je to prevečkrat, ker bi to počel dobesedno vedno, včasih me ne pusti nizti kuhati ali na WC.
Že sedaj mi pravi, da je brez veze na svetu, da nima kaj početi, da ni ničesar zanimivega. Noče obiskovati nobenih krožkov, zelo nerad gre ven med vrstnike, ven bi šel samo z mano in niti ne z očetom. Včasih tako obupam, da me strah iti domov iz službe, ker že vem kaj me čaka, kreg in jok.
Kaj mi svetujete na podlagi teh podatkov?
obupana mama
Odgovor
Spoštovani,
Svetujem vam, da upoštevate nasvete strokovnjakov, ki ste jih že obiskali. »Obravnava« otrok, ki imajo neke težave (podobno kot vaš sin), poteka tako, da najprej poskušamo ugotoviti vzrok motnji (po starem bi rekli diagnozo). To nam pomaga razumeti težavo (s komunikacijo, vedenjem, ločevanjem od mame, učenjem …). Vzroki so lahko različni. Nekateri otroci imajo težave zaradi prebolelih bolezni ali neugodnih vplivov okolja v času nosečnosti ali okrog poroda. To je lahko telesna (organska) podlaga težavam kot so upočasnjenost oz. slabše razvita motorika. To lahko sproži strah pred šolo, ker ne more slediti pouku kot drugi otroci. S pomočjo telesnih težav (somatizacije) se lahko izogne šolskim obremenitvam. Menim, da je zelo pomembno vedeti, da to ni »simulacija« t.j. zavestno »igranje« ali »prefriganost«. Takšen otrok lahko dejansko trpi, ker od njega pričakujemo več kot je zmožen. Njegovo telo nam to sporoča. Določeni delež je tudi pridobljen z vzgojo. Mogoče pa je na nekem področju »genialen« in okolje od njega pričakuje, da bo vsepovsod »super«. Mogoče je v nižjih razredih kdo od domačih izdeloval naloge namesto njega in je po tem v višjih razredih doživljal neuspehe, ker jih ni imel možnosti doživeti prej in se tudi ni naučil spopadati s težavami. Naša pričakovanja in prevelika »ljubezen« včasih otežujejo (če ne tudi onemogočajo) otrokov razvoj in doseganje samostojnosti. Romantično bi to imenovali »pretrgati duševno popkovnico«. V zadnjem času ponovno oživljajo teme o razvajenih otrocih, ki trpijo, ker nimajo želja. Uslužni starši jim vse nudijo in ponudijo še preden si lahko kaj zaželijo. Takšni otroci si »nekaj« želijo, ne vedo pa, kaj bi to bilo, ker vse imajo. Lahko bi še veliko teoretično napisal o problemih, ki jih lahko imajo otroci. Ampak to vse je le teorija. Za pravo pomoč je potrebno poznati veliko več podatkov od tistih, ki ste jih zapisala. Napotili so vas na prave naslove. Spremembe v vedenjskih vzorcih ni lahko doseči in ne morete jih pričakovati čez noč. V tem mora sodelovati cela družina. Otroka lahko gledamo kot del enega sistema, ki mu rečemo »družina« in ga primerjamo z nekim strojem (lahko je to precizna ura ali lokomotiva). Če na tem stroju spremenimo velikost enega zobatega kolesa, moramo tudi druge dele prilagoditi, če želimo, da stroj deluje dalje. Tako se tudi družina mora prilagajati spremembam, ki jih dosežemo pri enemu članu. Zato to ni vedno lahko. Lažje bi bilo otroka »dati na popravilo«, kot avto na servis, mi pa ta čas gremo na kavico (in ne motimo mehanika – pa tudi ne sodelujemo). Zaključil bi, kot sem na začetku povedal.
Upoštevajte nasvete strokovnjakov, ki ste jih že obiskali in nadaljujte v načrtovani smeri.
Vašemu sinu želim uspešno premagovanje težav, vam pa veliko potrpljenja. LP
Preberi še
Prim. Zlatan Turčin, dr. med.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV