LP. Star sem 20 let in se mi je pred slabimi 3 leti zgodilo da sem doživel panični napad od takrat naprej imam težave. PO tistem napadu ko sem ga doživel v šoli in nato še nekajkrat sem cca. 2 meseca prenehal hoditi v šolo opustil vse stike s prijatelji se zaprl sam vase, v družini sem nato izvedel da obstaja sum na MS pri bratrancu. Ker sem že po naravi bolj občutljiv in vse kar se me loti pomislim na najhujše. Tako sem tudi pri sebi začel opažati ''nevrološke'' znake bolezni, potem sem iskal po internetu vse možne simptome zapadel sm v še večjo depresijo, počutje vedno slabše, noge težke, živčnost, notranja napetost nisem se mogel otresti mili da sem hudo bolan ali da bi zbolel. Ker sem opravil vrsto pregledou pri nevrologih itd..., sem dobi misel da se morda psihično bolan in zgodba se je ponovila, vsi simptomi vseh mogočih bolezni itd. Potem se je stanje umirilo in sem bil do tega trenutka čisto normalen pol energije in volje do življena vse je bilo tako kot prej več kot 2leti. Zadnje čase pa me spet pvrezemajo nekakšne misli, da sem psihično bolan, ponovno sem na internetu zasledil nekakšne simptome o depersonalizaciji, ni minilo dan ali dva glej ga zlomka simptomi so tu. Vendar mislim da nimam pravih simptomov ampak le stalna misel na to da jih bom dobil in se stalno v misli sprašujem ali sem to jaz se to res dogaja. Okolice in samega sebe se zavedam zavedam se da imam nekakšne težave nek strah pred psihološkimi boleznimi. Zadnje čase postanem tudi hitro utrujen in slaboten in spet se dogajajo nekakšni napadi tesnobe, panike.... Občutka neznam dobro opisati ampak lahko se sliši smešno, te dni večkrat na dan občutim nekakšno nelagodje kot da jaz nisem jaz(drugače neznam opisati) ne počutim ne kot da bi bil kakšna druga oseba ali česarkoli podobnega. Mislite da bi moral nujno na kakšno zdravljenje ali naj spet počakam da stanje mine. Ni pa tako hudo kot je bilo prvič pred cca.2 leti. Naj dodam še to da mi zdaj spet ni do družbe in zabave ker že preden kam grem misli tako nanesejo kaj ša če se mi bho zgodilo to..ali ono... ali pa da nebo zdržal in se mi bo v glavi zasukalo. Zdaj namreč nehodim več v šolo ampak v službo. Iz služebe pa nebo tako lahko izostati kot šole, čeprav sem tako rekoč prešprical 2 meseca nisem ime nikakršnih težav pri zaključevanju letnika(neredil sem brez popranega izpita in v le 10 dneh pred koncem šole pridobi 15 ocen). Zanima me ali lahko le tako velik strah kot ga iam jaz vpliva na mojo psiho in počutje, ali sem morda res psihično bolan. Obisk vsaj pr psihologu nebi bil slab, vendar že zdaj ko samo pomislim da bo treba k zdravniku po napotnico me malo mine, ker že večkrat ko sem hotel iti do zdravnika in mu zaupati svoje težave sem si rekel saj bo bolje, nekako mi je nerodno priznati da imam težave tudi prijateljem in družini, ker nepoznam nobene druge osebe, ki bi imel take ali podobne težave. Mislim si da bi me imeli za čudaka, kajti pri mojih 20 letih bi mora bili pol življenja, hodi na zabave se družiti z prijatelji biti pol energije, meni pa se to nekako neda oz. bi rad in kot da nek del mene tega ne želi(ker že vnaprej postanem nervoze in tesnoben kot sem že opisal nekje zgoraj v besedilu). No še enkrat postavljam vprašanje ali je vse skupaj posledica nekakšnega strah pred vsem zgoraj opisanim ali so to morda le težav pri odraščanju in nekateri ljude to pač dobro prenašajo eni pač ne. Kajti tudi ko pomislim an prihodnost, kaj bo čez 10 ali 20 let, si samega sebe nemorem predstavljati v vlogi starša, neke odgovorne osebe, ki bo skrbela za družino itd. saj mi vedno prihaja ena in ista misel na um. Kaj če zbolim, kaj če sem že bolan kako bom sploh lahko funkcioniral čez 10 let če se že zdaj počutim brez energije, brez volje. Morda tudi preveč razmišljam za prihodnost. saj vem moral bi si reči kar bo pač bo ampak negre in negre. LP hvala za odgovor.