Pozdravljeni. Sem 22 letna študentka. S fantom sva skupaj že 4 leta, zadnji dve leti živiva skupaj. Vanj nisem več zaljubljena (ne občutim več »metuljčkov« ob poljubih in dotikih). Imam ga zelo rada, ga spoštujem in ob njem sem srečna - ljubim ga. Imava pa velik problem na področju spolnega življenja. Vse skupaj je prišlo že tako daleč, da sva se odločila, da bova potrebovala strokovno pomoč. Problem se nahaja v meni in moji (ne) želji po spolnih odnosih. Prvi spolni odnos sva imela po približno slabem letu zveze. Zame je bilo to prvič. Prve pol leta sva jih izvajala v povprečju 1x tedensko. Orgazme sva doživljala oba. Objektvivno bi lahko ocenila kot precej dobro spolno življenje. Subjektivno pa jaz tega nisem doživljala. Prepričana sem bila, da je bil začetek vzrok, da si tega nisem želela (ker sem bila še premalo »izkušena«). Bilo mi je všeč, vendar nič posebnega. Večkrat me je po odnosih tudi zelo bolelo, vendar ginekolog pravi, da ni nič resnega in naj malo bolj paziva. Fantu sem ščasoma tudi vse zaupala. Začela sva eksperimentirat, fantazirat, poskušala sva vse mogoče lokacije in položaje, vsak spolni odnos je bil drugačen vendar mi nobeden ni vzpodbudil želje. Ščasoma sem se zavedla, da vse skupaj opravljam kot rutino s ciljem, da zadovoljim partnerja in ohranim najino zvezo, ki mi pomeni vse. Fant je strpen z mano. Ne sili me v spolne odnose, vendar me z dotiki in fantaziranjem poskuša pripeljati do tega, in ko mu dam vedet, da mi res ni do tega, odneha. Lansko poletje, 3 vroči meseci na morju zaradi mojega problema nisva imela spolne odnose niti enkrat, kljub temu da sva vsak večer spala skupaj povsem gola. Nezadovoljna in razočarana sva oba. Jaz, ker si ne morem želeti in imeti naključnega norega spolnega odnosa s svojim partnerjem sploh kadarkoli; on, ker se more ob svoji punci redno sam zadovoljevati. Omenila bi rada še to, da me k spolnem odnosu ne pritegnejo niti drugi moški, niti ženske. Sama sem s seboj zadovoljna (fizično, psihično, socialno, ekonomsko) . Živim življenje, ki sem si ga želela. Ob živce me spravlja dejstvo, da sem ob teh občutkih stara komaj 22 let in ne znam si predstavljat dejstva, da bi lahko bilo v prihodnosti še slabše (miti o tem, da ženska po poroki in po rojenih otrocih spi s svojim možem samo še 2x na leto in ob obletnicah). Prosila bi za nasvet kako ukrepati. Razmišljala sva o psihologu, vendar si tega najbrž ne moreva privoščiti (oba sva še študenta in brez rednih dohodkov živiva na račun staršev). Zahvaljujem za Vaš čas in pomoč.