Spoštovani, Vaš triletni sin noče v vrtec, tam pa je jokav in zaprt vase. Ker niste napisali, ali je šele zdaj začel hoditi v vrtec in so to težave, ki se pojavljajo ob vstopu ali pa je vrtec prej obiskoval brez večjih težav in se je njegovo vedenje spremenilo šele v zadnjem času, vam lahko odgovorim le načelno. Ob vstopu v vrtec vsak otrok reagira z večjo ali manjšo stisko, saj gre za spremembo v njegovem življenju, za ločitev od mame. Otrok, ki je varno navezan na mamo in ki je že dovolj zrel, da tako začasno ločitev prenese brez dolgotrajne stiske, po kratkotrajni negotovosti in stiski zaupanje in občutek varnost z mame prenese na vzgojiteljice. Večina otrok to zrelost doseže okrog prvega leta, najkasneje pa do drugega leta, ko se normalno začne buditi tudi zanimanje za vrstnike. Stiske ob kasnejšem vstopu so manjše in kratkotrajnejše, razen pri otrocih, ki so morda premočno navezani na mamo oziroma je njihova navezanost negotova. V tem primeru je potrebno daljše obdobje uvajanja, v odnosu med mamo in otrokom pa podpora otrokovi samostojnosti znotraj varnega čustvenega odnosa (razumevanje, sprejemanje, uglaševanje na otroka, čustvena odzivnost). Če pa se je tako vedenje pojavilo naknadno, pa je to ponavadi posledica spremembe v domačem okolju ali v vrtcu, ki otroka spravlja v stisko. Morda gre za spremenjene odnose v družini, lahko tako vpliva rojstvo sorojenca, izguba osebe, na katero je otrok tudi navezan (npr. varuške, babice), konflikti v družini, selitev, mamin povratek v službo in še vrsta dejavnikov, odvisno od posameznika. Morda je iz skupine odšel vrstnik, na katerega je bil navezan ali pa se je vključil nov vrstnik, zaradi katerega se počuti negotovega. Lahko je vzrok zamenjava vzgojiteljice, morda konflikti s sovrstniki. Preostane vam samo, da skušate s pogovorom in opazovanjem ugotoviti, kaj je vašega sina spravilo v tako hudo stisko, da se oklepa doma in vas. V ozadju takega vedenja je vedno strah, da bo izgubil nekoga oziroma nekaj pomembnega. Ta strah je za otroka velik in realen, čeprav skozi oči odraslega nima realne podlage. V vsakem primeru, ne glede na vzrok, je potrebno otroka pomirjati in mu krepiti občutek varnosti. Bolj plašni otroci potrebujejo več lasa, da se privadijo spremembam, zato je potrebna tudi velika potrpežljivost. Taka vprašanja bomo obravnavali na marčevskih delavnicah O starševstvu, več o njih si lahko preberete na povezavi delavnice Starševstvo Pazite nase,