Spoštovana deklica! Tvoja leta so najobčutljivejša in naporna leta življenja, nisi niti več otrok niti odrasel človek. Lahko te edino potolažim, da ne bo večno tako in, da lahko sama z mislimi, ki jih izbiraš veliko pripomoreš k svojemu počutju. Vse v življenju je stvar zornega kota, ki ga pri opazovanju tega, kar se ti dogaja zavzameš. Lahko zasovražiš vse kar je tvoje in odklanjaš svojo aktivno vlogo pri tem v katero smer boš zaplula ali boš za seboj pustila temne oblake in se odločila opazovati sonce in se obračati vanj, prepoznati, da si ti tista, ki lahko temo presežeš tako, da v sobi svojega življenja pritisneš na stikalo ali pa jokaš v obupu, da je tema tako žalostna, da nima smisla premakniti se do stikala.Odločitev je tvoja in takšno bo tudi tvoje življenje katerega avtor postaneš z reakcijami na to kar se ti zgodi. Z umikom v malodušje se poglabljaš v brezno, ki je vedno globje, čedalje težje se izkoplješ iz njega, klin se izbija s klinom, negativne misli rode nove, še bolj strupene negativne misli, ki te sčasoma popolnoma zasužnijo in postaneš talka lastnega uma. V kolikor razmišljaš o samomoru takoj poišči pomoč psihiatra, J.