Pozdravljeni, kar nekaj časa prebiram vašo stran in končno sem se opogumila, da vam napišem svoj problem. Stara sem 19 let, 9.12.2010 sem imela abortusn noseča sem bila 8 tednov. Nosečnost je bila nenamerna in nepričakovana. Ker imam zelo rada otroke me je splav še toliko bolj potrl. Sama bi sicer otroka obdržala, vendar brez končane šole, finančnih sredstev in situacije v družini to žal ni bilo možno. Od dneva, ko sem ugotovila, da sem noseča se mi je porušil svet. Cele dneve sem jokala, bila zaprta u sobi, razmišljala ali otroka obdržim ali ne, skratka, skozi glavo mi je šlo marsikaj. Na dan splava v bistvu nisem nič pravzaprav dojela, saj je šlo vse tako hitro. vesela sem bila, da sem to opravila in da je bilo brez zapletov. Razčistila sem pri sebi stvari in se sprijaznila s svojo odločitvijo. Mislila sem, da bom dovolj močna, da prebrodim krizo..pa vendar, vse je prišlo za mano. Od januarja 2010 opažam jaz, moji starši ter ant veliko spremembo obnašanja pri meni (v družini ve samo mami za splav). Postala sem depresivna, brez volje, razdražena, v jok me spravi vsaka malenkost, skregam se za čisto vsako stvar tako s starši kot s fantom. Sicer imam zelo odprt odnos tako s fantom kot z mami. Oba sta me podpirala in bila ob meni, ko sem ju nabolj potrebovala, zato sem jima zelo hvaležna. Vendar kljub njunim trudom, se nikakor ne morem izvlečti iz depresije. Ko zagledam dojenčka me tako stisne pri srcu, da padem v jok. Ponoči, ko grem spat začnem jokati zaradi tega kar sem storila. Poskušam čim manj razmišljati o tem, a mi ne gre najbolje od rok. Ko mi je hudo izlijem svoja vsa čustva na papir. Ker so opazili moji najdražji drastično spremembo pri meni in kar je najpomembneje, opazila sem jo tudi sama vas prosim, če mi lahko pomagate kako olajšati bolečino ter se nekako izvleči iz te depresije. Zanima me, če lahko obiščem tudi kako strokovno pomoč (vas ali psihiatra) in kako priti do nje? Vnaprej se Vam iskreno zahvaljujem za odgovor in Vas lepo pozdravljam, Neusojena mamica