Spoštovani, Zelo dobro ste opisali svojo težavo: »pa čeprav morda drugi ne mislijo nič slabega, jaz to vzamem kot osebno žalitev in se počutim nesprejeto in neljubljeno«. Vsako drugačno mnenje ali kritiko doživite kot grožnjo razvrednotenja, kot rušenje vaše samopodobe oziroma kot grožnjo, da boste zapuščeni. To v vas budi vrsto neprijetnih občutkov in tesnobo. Občutljivost, ranljivost, ki jo opisujete, ter težave, s katerimi se srečujete (depresivost, brezvoljnost, tesnobnost) so tako med seboj povezane. Od rojstva dalje vsak otrok oblikuje obrambne mehanizme in svojo samopodobo . Če raste v čustveno ugodnih okoliščinah, bodo obrambe zrelejše in učinkovitejše, samopodoba pa bolj pozitivna in stabilna. Če pa je čustveno okolje manj ustrezno (npr. čustveno zavračanje, čustvena nekonsistenstnost, pretirana kritičnost, preveliko razvajanje in zavijanje v vato, prevelika pričakovanja, čustvene ali telesne zlorabe itd…), pa je naša samopodoba negativna ali labilna, naše obrambe pa manj učinkovite. To pomeni, da naše pretekle izkušnje vplivajo na doživljanje in odzivanje v sedanjih situacijah. Če smo na primer ob starših imeli občutek, da da nas ne sprejemajo (čustveno zavračajo) takrat, ko so bili jezni na kakšno naše dejanje (npr. Take pa te ne maramo!), potem vsako kritiko lahko doživimo kot grožnjo s čustvenim zavračanjem. Če nissmo v odraščanju doživeli dovolj čustvene varnosti, lahko doživimo vsao različnost, drugačno mnenje ali kritiko kot grožnjo zapuščanja, zaradi katere se spet budi vrst neprijetnih občutkov. Manj učinkoviti so tudi t. i. prilagoditveni mehanizmi, torej »orodja«, s katerimi se soočamo in spopadamo z življenjskimi težavami in ovirami (…težavami se ne znam spoprijeti , ampak bežim pred njimi…). Vse te težave se odražajo tudi v vseh bližnjih odnosih, tudi partnerskem. Pri premoščanju teh težav vam lahko veliko pomaga razvojno analitični psihoterapevt . Poiščite pomoč in pazite nase,