Spoštovana, Obsedenost oziroma patološka odvisnost od druge osebe je predvsem motnja v doživljanju samega sebe. Kadar je naša osebnostna struktura dozorela, samostojna, nas izguba pomembne osebe prizadene in razžalosti, vendar ne zbudi občutka, da smo izgubili tudi pomemben del sebe in smisel svojega življenja, da nas izguba ubija, da ne moremo naprej. Po določenem obdobju žalovanja (ki lahko traja tudi do dveh let) se od te osebe čustveno poslovimo, nato smo se zmožni ponovno navezati. Osebnostno zrel človek bo ob izgubi oziroma ločitvi žaloval, ne pa tudi depresiven. Če pa se nam zdi, da sami nismo celoviti, da smo lahko srečni in zadovoljni le, kadar smo v partnerskem odnosu, se zaradi tega občutka s partnerjem povsem zlijemo, postanemo od njega odvisni (…sem obsedena z njim,pregledujem njegove emaile,iščem vse kar je v zvezi z njim…). Samo zliti s partnerjem se doživljamo kot dovolj dobri, le takrat se nam zdi naše življenje smiselno in srečno. Taka oblika (simbiotične) navezanosti se kaže tudi skozi menjavo idealizacije z razočaranji (…Nebeško je bilo biti z njim,…se njegova druga temna stran pokaže….), pa tudi skozi potrebo nadzorovanju te osebe, saj se nenehno bojimo, da jo bomo izgubili (…pregledujem njegove emaile,iščem vse kar je v zvezi z njim..in znotraj me razžira ter ubija od ljubosumnosti..). Taka oblika navezovanja se zato ponavadi začne izjemno vznesenostjo, zaljubljenostjo (idealizacijo), a se neredko konča z velikimi razočaranji. Zakaj? Ker človek, ki od svojih staršev ni dobil ustrezne brezpogojne ljubezni (je sploh ni dobil ali pa je bil pretirano razvajan), tudi kot odrasel išče nekoga, ki bi mu zadovoljiv vsa njegova (otroška) pričakovanja o idealnem partnerstvu, ki ga bo brezmejno osrečilo in izpolnilo. Ko tak človek spoznava novo osebo (ki ga neredko nezavedno spominja na mamo ali očeta, ki ni zmogel ponuditi brezpogojne ljubezni), ji pripiše vrsto želenih lastnosti in se zaljubi – v to svojo idealizirano predstavo. Zrel človek potem to predstavo sproti popravlja, bolj ko spoznava partnerja, pravimo, da začnemo človeka spoznavati (in skušamo sprejemati) takega, kot v resnici je. Tisti človek, ki je bil kot otrok prikrajšan za kvalitetno starševsko ljubezen, pa težko svojo idealizirano predstavo spreminja brez velikih občutkov razočaranja. Raje skuša obdržati svojo predstavo in spreminjati partnerja. S čim ste torej v resnici obsedeni? Z vašo fantazijo o moškem. Zaljubljeni ste bili v svojo (idealizirano) predstavo o njem, v takega moškega, ki v resnici ni nikdar obstajal drugje kot v vaši fantaziji. In tej predstavi se, navzlic dejstvom, da vaš bivši partner še zdaleč ni tak, kot ste ga vi videli, niste pripravljeni odpovedati, ker čutite, kot da bi se s tem odpovedali delu sebe. Kar na nek način drži, saj so predstave res samo – vaše, del vas. Delček vas še vedno upa, da bo vaš bivši morda nekoč le postal tak, kakršnega bi vi želeli in se (skesano) vrnil k vam. Pa ne bo, saj tak, kot ga vi skušate videti, nikdar ni bil. Vaša izbira je torej, ali se boste odpovedali svojemu sanjarjenju in skušali poiskati partnerja, ki bo bolj ustrezal vašim pričakovanjem, ali pa boste še naprej negovali svojo iluzijo, ki vam je prinesla predvsem bolečino. Premislite in pazite nase,