Spoštovani, Odtujitvenega sindroma ne poznam. Srečal pa sem že dosti raznih drugih motenj, ki so nastale zaradi ločitve staršev. Odtujitev se najlažje prepreči tako, da starša živita skupaj. Poznamo dva družinska sistema: partnerski in starševski. En sistem lahko dobro funkcionira, drugi pa ne. Starševstvo je odgovorna naloga in dve zreli osebi bi naj uspeli razrešiti krize, ki jih vsaka družina doživlja v svojem razvoju. Brez krize ni napredka. Če pa kljub vsem poskusom ne uspeta ostati skupaj, potem naj bi tudi ločitev bila kakovostna. Tukaj mislim na to, da dve zreli osebi ne bosta po ločitvi uporabljali otroka (ali otroke) kot instrument za nadaljnje "nagajanje". Ker, to je nadaljevanje komunikacije med staršema, in otrok to ne more razumeti. Seveda bo težko otroka prepričevati, da je ta drugi (zapuščeni) starš dober človek in ga mora otrok spoštovati in ubogati (ko sem z zapustitvijo nebesedno povedal, da ni v redu). So primeri, ko izgleda ločitev boljša rešitev, kot vztrajanje. Včasih je za otroka večja travma, ko je pri "ločenem" staršu (trpinčenje, zloraba, alkohol, droge…). Kvaliteta stikov ni nekaj, kar bi lahko stehtali ali predpisali na recept. Dolžina stikov ni tako pomembna, kot počutje in čustva, ki jih otroku nudimo. Otrok je prikrajšan že s tem, da nima oba starša skupaj. Imam pa premalo podatkov, da bi lahko ponudil kak nasvet prav za vašo situacijo in sem zato podal nekaj teoretičnih izhodišč in lastnih izkušenj. Priporočal bi vam pogovor s socialno službo, ki ima za take probleme strokovno usposobljene kadre. Vašem otroku želim otroštvo brez prikrajšanja, vam pa uspešno starševstvo. LP