Pozdravljeni! Star sem 31 let. Po daljšem obdobju občasnih delovnih priložnosti, sem končno uspel dobiti delo primerno moji izobrazbi in usposobljenosti. Pred pribl. 5 tedni, sem doživel neke vrste kratek stik. Nad lastnimi mislimi nisem imel popolnoma nobene kontrole, zjutraj sem se zbujal v upanju, da zamenjam vloge s kakšno domačo živaljo. V treh tednih sem izgubil več kot 10kg, treningi me niso veselili več, odklanjal sem hrano. Imel sem totalno fobijo pred računalniki, mojim glavnim delovnim orodjem. Samo zvok rač. ventilatorja mi je povzročal krče v želodcu, prav tako stvari, ki sem jih v tem obdobju nosil, le tem se izogibam še zdaj. Potreba po pogovoru me je privedla na urgenco psihiatrije, kjer so mi predpisali "sveto trojico" helex, sanval in cipralex. Ker dela nisem bil zmožen opravljati in sem samozaposlen, sem se dogovoril za začasno prekinitev delovnih obveznosti. Počasi nastopa čas, ko bo delo potrebno začeti opravljati. Še vedno me zjutraj zajema panika, kaj me čaka s prvimi naročili. Trudim se najti sredstva za odbijanje neprijetnih stanj, umirjanje dihanja, jogging, 15-minutno pisanje miselnega toka, .... Imam neverjetno ženo in ko samo pomislim, kaj mora doživljati poleg mene bi najraje "odživel", čeprav bi ji s tem storil največjo krivico. Žal tudi izhajam iz družine kjer so samomor storili vsi moški člani (tudi oče). Opazil sem, da me je v teh štirih tednih izredno umirilo fizično delo, ki sem ga opravljal v stanovanju, polaganje laminata, barvanje vrat, sestavljanje kuhinje, ... počutil sem se izpolnjenega in zadovoljnega. Pomirjal me je tudi občutek, da sem na ta način nama z ženo prihranil nekaj denarja, ki ga ta mesec nisem zaslužil. Vem, da me je kot otroka najbolj jezilo, če mi je oče določil dela, pri katerih nisem hitro opazil rezultatov (npr. pletje), sem pa npr. rad pomagal pri košnji, okopavanju ipd. Občutek imam, da sem len, čeprav mi žena zagotavlja, da ko mi je, lahko prekosim vse ki jih poznava. V bistvu je tako, da zadeve, ki me ne zanimajo najbolj prelagam in odlagam, sem mojster izgovorov. Tako imam napisano diplomsko nalogo, ki bi jo bilo potrebno dokončati, a se do tega nikakor ne morem pripravit. Ko se zadeve zataknejo, energijo in pozornost enostavno usmerim v kaj drugega. Zadeve izredno hitro osvojim, vendar skoraj nikoli 100%. Štajerci temu pravijo "penzlanje". Počasi se pripravljam do tega, da "nedokončanine", ki jih imam povsod po koči, dokončujem. Da se spoprijemam s težavami, ki so pred mano in dokler gre za stvari, ki jih lahko fizično primem, mi to kar dobro uspeva, težje je s stvarmi, ki so v domeni "binarnega božanstva" torej računalniške zadevščine. Pravkar sem prejel delo od delodajalca, čutim ščemenje v vratu in ramenih, občutek imam, da se mi krči želodec... Bil sem tudi na prvem pregledu pri psihijatru, ki mi je določil 4 tipe osebnosti (človek ki živi iz krize v krizo, človek ki vedno želi ugajati, človek ki je na odru,...), pravi da ima dosti prtljage, kar vem tud sam... LP B.