Spoštovana, nekateri lažje, drugi pa težko prenesejo ločitev od domačih. Večina mladostnikov reagira na tako ločitev z večjim ali manjšim domotožje, ki kaže na to, da so čustveno navezani na domače, a istočasno tudi že dovolj čustveno osamosvojeni, da se lahko počasi preusmerijo v druženje in navezovanje na vrstnike. Vsi vaši znaki (živčnost, tresenje rok, vrtoglavice, glavoboli…) pa najverjetneje kažejo na to, da vi sodite med tiste, ki še zlasti težko prenašajo to spremembo, saj v vaših občutkih močneje prevladujeta jeza in strah kot pa žalost in pogrešanje. Pišete, da je v vaši družini veliko prepirov, da ste večinoma sami s seboj, tako da je verjetno pomanjkanje čustvene bližine v vašem otroštvu pustilo svoj pečat. Odhod je zato verjetno zbudil v vas globok strah, da boste ljubezen, ki ste jo pogrešali, zdaj še težje dobili ali pa sploh ne. To lahko budi obup in jezo, ki se lahko kaže kot živčnost in vrsta telesnih težav, ki jih opisujete. Kako naprej? Poskusite se s starši in s sestro pogovoriti. Namesto, da se spravljate nanje, jim povejte, da ste brez njih osamljeni in žalostni ter prestrašeni. Da rabite od njih več sporočil, da vas imajo radi in da ste zanje pomembni. Morda bo že ta pogovor vsem v družini, tudi staršem, pomagal premostiti to spremembo in se odprto pogovoriti o občutkih ob vašem odraščanju ter oddaljevanju od doma. Če boste staršem povedali, da bi radi od njih več pozornosti, vam jo bodo tudi najbrž naklonili. Vaš mobi bo najbrž pogosteje zazvonil, pa še kakšno prijazno sporočilo se bo znašlo na njem. Če pa se na vašo željo in potrebo po bližini ne bodo zmogli ali želeli ustrezno odzvati, boste vsaj vedeli, kaj v bodoče lahko realno pričakujete od njih ter vezi in bližino poiskali med vrstniki. Če pa bi se vaša stiska še nadaljevala, vam svetujem pogovor pri šolskem psihologu/ginji. Pazite nase,