Lep pozdrav in vse pohvale Vašemu delu. Sem 19-letna študentka in že približno 5 let živim s problemom. Kot otrok sem bila precej debelušna. S prihodom v gimnazijo pa sem se odločila da bom shujšala, predvsem zaradi fanta v katerega sem se zagledala. Začela sem odklanjati hrano, jo skrivati, če pa sem že zaužila kaj, sem bruhala. In res mi je v roku 2 mesecev uspelo izgubiti skoraj 10 kg. Vmes sem tudi intenzivno telovadila. Mislila sem, da bom sedaj srečna, a bilo je ravno nasprotno. S svojim telesom in sama s sabo sem bila popolnoma nezadovoljna in ves čas nesrečna ter depresivna. Potem sem ob pomoči mame nakoliko le začela jesti, a depresija ni minila. In še sedaj vsakokrat, ko me pestijo kakšne težave se zatečem k hrani oz. temu, da ne jem. Teža se mi je sicer ustavila pri 60 kilogramih (visoka sem 180 cm), a srečna še vedno nisem. Odklanjam tudi vsakega fanta, ker se bojim zbližati z njim. Pred kratkim sem imela spolne odnose s fantom, a ves čas sem lahko razmišljala le o svojem debelem telesu. Malo po tem pa sem tudi končala razmerje z njim.Ne vem več kaj naj naredim. Želim si jesti, pa nikakor ne morem, želim si sproščeno hoditi po ulici in uživati s fantom,predvsem, da bi se lahko predala resni zvezi, a tega enostavno nisem zmožna. Večkrat sem bila zaradi teže tako na dnu, da sem lahko mislila le na smrt. Pa tudi hrana mi predsatvlja največje zlo. Večino časa porabim za preštevanje kalorij in velikokrat ne morem spati, ker razmišljam o tem kaj bom naslednji dan jedla, da bi zaužila karseda malo kalorij. Od vseh majhnih obrokov se mi je tudi skrčil želodec in če mogoče pojem preveč naenkrat me strašansko boli trebuh in mi postane slabo. Ali je to morda le v moji psihi? Na mojem jedilniku je tudi ostalo zelo malo vrst hrane, jem predvsem zelenjavo, sadje, žitarice, a dobesedno hrepenim po čokoladi in ostalih dobrotah, ki se jim spretno izogibam.Prosim Vas za pomoč, kajti sama ne vem kaj naj še naredim, da bom premagala sama sebe. Za odgovor se Vam že vnaprej iskreno zahvaljujem. nesrečna študentka