Spoštovani, za bruhanje je vzrokov lahko več, od telesnih do psihičnih. Če ste s pediatrom izključili telesne vzroke, potem bi bilo mogoče sklepati, da vaša hčerka z zavračanjem hrane in bruhanjem (ki je skrajna oblika zavračanja) morda sporoča svoje čustvene stiske. Včasih so te stiske lahko posledica tudi samega siljenja s hrano, drugič samega odnosa med otrokom in starši, lahko pa tudi objektivnih sprememb v zunanjih okoliščinah (npr. vstop v vrtec, rojstvo sorojenca…). Začnimo z dejstvom, DA ŠE NOBEN OTROK PRI POLNI MIZI NI PROSTOVOLJNO UMRL OD LAKOTE. Neredko pa hranjenje postane bojišče za uveljavljanje starševske avtoritete, ki je prvič resno »ogrožena« v obdobju, ko otrok postavlja lastne meje, torej ko začne uporabljati besede NE in NE BOM. Starši so zaradi svoje (pretirane) negotovosti in zaskrbljenosti pogosto sami v stiski, ko se soočijo z otrokovimi mejami, ne vedo, kaj je za otroka ustrezno. Zavedati se je treba, da na ta način otrok sporoča, da je postaja selektiven, da sam izbira, kaj bo sprejel »vase« in kaj ne. Čeprav je staršem zaradi tega včasih težko, pa to pri otroku pomeni zdrav razvojni korak k samostojnosti . Pomeni namreč prvi korak k oblikovanju lastnih meril , ki pa nam v življenju še kako pridejo prav, seveda če so realna, zato je smiselno ta premik podpreti. Kako? Najprej se moramo zavedati, da nihče ne mara prav vseh jedi, tudi odrasli ne, pa še tega, da ponavadi doma kuhamo tisto, kar imamo sami radi. Zdaj si predstavljajte, da se znajdete v drugi družini, ki kuha po svojem okusu. Najbrž tudi vi vsega ne bi jedli, kaj ne? Otroku pa bi morala ugajati enaka hrana kot staršem, vendar mu ne, vsaj ne vsa. Zato je prvi nujni korak, da BREZPOGOJNO NEHAMO OTROKA SILITI S HRANO. Zlasti s tisto, ki jo že ves čas odklanja. Prav tako pa ni potrebno kuhati posebnih obrokov zanjo, morda znotraj obroka le eno od jedi (npr. juho) , ki jih ima rada. Dovolite ji, da si sama vzame hrano, tisto in toliko, kot jo želi. In da poje, kolikor želi, vendar jih ob tem jasno razložite, da do naslednjega obroka (npr. malice), druge hrane ne bo na razpolago. Vzpodbujajte jo (ne pa silite!), da ostalo hrano samo poskusi , da spoznava različne okuse. Če ji ni všeč prva žlica, je seveda ne silite naprej. Tudi če bo po vašem mnenju pojedla premalo ali je izbrala samo eno jed, v nekaj urah zagotovo ne utrpela zaradi tega resne škode, bo pa za naslednji obrok toliko bolj lačna in bo zato pojedla več. Razložite ji še, da bo hrana pri enem obroku bolj po njenih željah (npr. kosilo), pri naslednjem pa bolj po želji drugega člana družine (npr. večerja), tako ima vsak možnost kdaj jesti tisto, kar mu ugaja. Skupaj lahko sestavljajte jedilnike, skupaj lahko kuhajte, skupaj lahko dekorirate hrano. Bolj bo sodelovala pri pripravi, več zanimanja ji bo hrana budila. Možnosti je veliko, kako hranjenje iz »more« spremeniti v zabavo, užitek. Čim manj se boste obremenjevali s tem, koliko hčerka poje, tem manj težav bo z njenim odklanjanjem, saj bo jedilna miza prenehala biti bojno polje za moč in nadzor. Morda se vam bo zaradi tega režima nekaj dni zdela hčerka med obroki bolj sitna (npr. – mama, jaz bi piškot), a se splača vztrajati. Preverite še, ali enako odklanja hrano tudi v vrtcu. Če jo, potem vprašajte vzgojiteljice, kako ravnajo, saj imajo veliko izkušenj z otroci. Če pa v vrtcu hrane ne odklanja, je to opozorilo, da je težava najbrž v vašem medsebojnem odnosu, da morda le preveč pričakujete in zahtevate od nje. Če pritiska glede hrane nanjo ne boste omilili, se lahko celo zgodi, da bo deklica ta vzorec odklanjanja hrane prenesla na čas pubertete, kar pa bi lahko morda takrat vodilo v motnje hranjenja - anoreksijo ali bulimijo. Pazite nase,