Spoštovana, Najprej se lotiva tistega dela vašega vprašanja, ki bi morda lahko predstavljalo vzgojno vprašljivo vedenje v odnosu med vašo najstnico, njenim očetom in vami. Vsak otrok, še bolj nujno pa najstnik, potrebuje lastno posteljo, tako doma kot pri očetu. Spanje s starši ne daje ustreznih vzpodbud za čustveno in osebnostno osamosvajanje. Zakaj starši ne postavijo ustrezne meje in otroku ne omogočijo lastnega prostora za počitek? Ali morda na ta način skušajo otroka zadržati »zase«, morda celo sami potrebujejo telesno bližino za pomirjanje, pa v ta namen uporabljajo spanje z otrokom? Morda so tako negotovi v svoj odnos z otrokom, da se niso pripravljeni soočiti z otrokovo jezo ob tem, ga pošljejo v svojo posteljo. Telesno ločevanje med starši in otroci je torej nujen del odraščanja in osebnostnega osamosvajanja. To ne pomeni trganja bližine, nežnosti in topline, ki ga omogoča tudi telesni stik med starši in otroci. Pomeni le ločitev dveh področij: telesne bližine in spanja. Telesna bližina je namenjena utrjevanju stika, izražanju topline in nežnosti ali pomirjanju, spanje pa je namenjeno počitku. Nežnost, telesni stik in »crkljanje« so še kako dobrodošli med starši in otroci, a zanje je lahko čas pred in po spanju, ne pa med njim. Razbrati je, da vas skrbi, da očetovo vedenje posega v spolno nedotakljivost vajine hčere. V obdobju pubertete in kasneje adolescence se pri odraščajočem otroku porajajo in osveščajo tudi vse močnejši seksualni impulzi, pri čemer tesen telesni stik z odraslo osebo (tudi staršem nasprotnega ali istega spola!), kakršen je pri spanju, lahko vnaša dodatno zmedo v že tako burna in pogosto nasprotujoča si erotična in seksualna občutja najstnika. Pri tem pa ne smemo zanemariti dejstva, da je lahko otrok in najstnik, ki spi v postelji z odraslimi (s staršema ali pa z enim od staršev z novim partnerjem/ko) tudi priča spolnim odnosom oziroma drugim seksualno obarvanim aktivnostim odraslih, kar pa se lahko uvršča (kadar gre za otroka ali najstnika, mlajšega od 15 let), na področje spolne zlorabe. To velja celo v primeru, ko imata starša spolni odnos ob otroku, ki spi v njuni postelji, saj ga s tem zavestno vključita v lastno spolno aktivnost. Spolna dejanja med odraslimi osebami v prisotnosti otroka ali najstnika (ne glede na sorodstvene vezi udeležencev) sodijo torej med spolne zlorabe. Skupno spanje ter tuširanje z novo partnerko (v zaprti kopalnici) brez spolnih aktivnosti to običajno ni, čeprav drži, da tako vedenje po ločitvi lahko vnaša precej zmede v otrokove občutke. Zmeda je lahko še večja, če starša nista usklajena v svojih pojasnilih. Če vendarle menite (ali vam pogovor s hčerko vzbuja dvome), da so v ravnanju očeta do hčerke morda tudi določeni elemente spolne zlorabe, bi se bilo najbrž smiselno o teh dilemah pogovoriti s strokovnjakom (psiholog, šolski zdravnik, socialni delavec). Literatura s področja izobraževanja o varni spolnosti pa zagotovo ne sodi med spolne zlorabe. Hčerino zgroženost ob tem bi bilo zato prej mogoče pripisati temu, da ste vi in/ali njen oče očitno namenili premalo časa ustreznemu informiranju vaše najstnice na področju spolnosti, kaže pa tudi na to, da sta nanjo prenesla vaš in/ali očetov nezrel odnos do spolnosti. Niti zadrega in skrivanje niti pretirano poudarjanje spolnosti nista na mestu. Nemalo deklet ima pri 12 letih že menstruacijo, zato je za izobraževanja o spolnosti skrajni čas. Končno bi se dotaknila še vašega odnosa do vašega bivšega moža. Lahko razumem, da vas moti njegova menjava partnerk (kar sicer kaže na to, da ga najbrž niste še povsem preboleli), ker ga doživljate kot neodgovornega moža in očeta. Morda to celo je, vendar vi na njegovo ravnanje ne boste mogli vplivati, niti spreminjati ali nadzorovati njegovega življenja. Prav tako ne boste mogli uravnavati odnosa med hčerko in očetom, kakor tudi ne tega, da bi bil oče sam, ko ga hči obišče. Hčeri skušajte zato čim bolj mirno, nevtralno in realno odgovarjati na vprašanja, ki se ji zagotovo porajajo ob spremenjenih življenjskih okoliščinah, vanje vnašajte čim manj vaših občutkov. Niti opravičevanje in idealiziranje niti stalni kritiziranje ravnanja bivšega partnerja nista na mestu. Če ga boste nekritično opravičevali, da bi »zaščitili hči pred razočaranjem«, boste hčeri izkrivili sliko o očetu, zato ne bo znala ustrezno presojati podobnega vedenja pri drugih ljudeh (ga bo enako opravičevala). . Če pa boste ves čas predvsem kritični do njenega očeta, jo boste s tem spravljali v stisko in jo morda na koncu celo prisilili v zanjo skrajno težavno odločitev, da bi morala čustveno izbirati med vami in njim. Bolj ga boste kritizirali, bolj se bo hči čutila dolžna, da ga brani, da ne izgubi njegove ljubezni, obenem pa se bo bala, da izgubi vašo, če vam ne pritrjuje. Konec koncev se vam lahko celo zgodi, da bo naredila izbiro, ki bo vas prizadela… Kaj menite o tem, da bi vaša hči sama, brez vaše prisotnosti, napisala, kaj jo v resnici bega in moti v odnosu z vama staršema in mi sama pošlje ta vprašanja? Otroke je namreč treba opogumiti, da samostojno (brez naših interpretacij) izražajo svoje stiske. Le na ta način lahko ločimo med otrokovimi in svojimi občutki in bolečinami. Kadar otrok težave izrazi, mu je potrebno pomagati jih prebroditi, včasih pa ga je potrebno (če so te stiske velike) morebiti celo usmeriti po pomoč k šolskemu psihologu. Pazite nase,