Pozdravljeni! Stara sem 53 let ...po vseh neuspešnih vezah , sem končno našla partnerja, ki "naj " bi mi odgovarja. V vezi sva 8 mesecev, do zdaj sva se lepo razumela. Sem ločena , tudi on je na nek način. Živel je skoraj 30 let v izvenzakonski skupnosti, ima enega sina , starega 27 let...njegova bivša je zbolela za bipolarno motnjo, sin je bivši narkoman, nezaposlen, on pravi, da je hiperaktiven in od tu izvirajo vse njegove težave. Partner se je odselil, živi v najemniški garsonjeri, njegova bivša je ostala v hiši svojih staršev, ima pa še dve stanovanji, aktere oddaja. Partner je odšel od nje brez vsega, vse ji je pustil, kar sta ustvarila. Povedal mi je, da je veliko vložil v stanovanje, a je vse pustil, samo da ima mir. Z njo ima še vedno stike, pove, da zato, ker je bolna in ker je mati njegovega otroka. Vse v redu do tu, čeprav mi je bilo včasih moteče, ker ga non stop kliče in je želela tudi vse zvedeti o meni...on pa ji je tudi vse povedal, kje delam, koliko otrok imam itd.....to me je nekoliko zmotilo, ne želim , da me vznemirja..je zelo posesivna in vsiljiva ženska/ sicer pa to sklepema samo iz njunih pogovorov, lahko , da se motim/ Zdaj pa se je spomnila, da bi njemu oddala eno od stanovanj in on je na to pristal. Povedal je, da ve, da ga ona ne bi vrgla ven, če bi slučajno ostal brez službe..konec koncev bo to stanovanje tudi uredil in bo nekoč sinovo. Mene pa to zelo bega. Partner ni preveč odločen, nekako imam občutek, da je nekoliko labilna oseba. Karkoli mu reče njegova bvša, upošteva in na koncu tako naredi. Jaz pa sem mu svetovala, naj vzame stanovanjski kredit / nekaj gotovine ima, plačo pa ima tudi dobro in bi zmogel odplačevati kreditni obrok, ki bi ga prišel okoli 330 evrov/...a očitno to ni bil dovolj dober predlog. Bivši bo plačeval 350 evrov plus stroški. Ne verjamem, da bo imel mir pred njo in ne verjamem, da si on to sploh želi. Naj še povem, da je imel zelo težko otroštvo, skoraj samorastnik je bil, mama se mu je obesila, ko je bil star 9 let, oče pijanec.....rasel je v revščini in zmogel dovolj ebergije in volje, da se je sam izšolal in končal fakulteto. Vse to ag je na nek način zaznamovalo, povedal je, da si je zelo želel obdržat družino in je zelo trpel, ko ni mogel več vzdržati v skupnosti z žensko, ki je bolna / domov je pripeljala tudi moškega , psihičnega bolnika in v taki družini mu res ni bilo več za zdržati/ In zdaj sem se našla, na razpotju...ne vem, kaj naj storim...sam mi je sicer zatrdil, da se z njegovo selitvijo ne bo med nama nič spremenilo in da me ima rad...jaz pa se bojim, da bom na koncu vseeno jaz tista, ki bom prizadeta. Ali sem res jaz tista , ki sem " čudna", ali ima on prav...siecr se tu ne gre za bitko, kdo ima prav, ampak vseeno me zanima vaše mnenje, kaj mislite o tem....mogoče mi bo vaš nasvet pomagal poiskati pravo pot....hvala in lep pozdrav! Opravičujem se za zmedenost pri pisanju, upam, da boset izluščila bistvo moje težave oziroma mi svetovala NAJ OSTANEM Z NJIM V VEZI ALI JE BOLJE, DA GREVA VSAK SVOJO POT? Naj poevm še to, da ima njegova bivša različna obdobja...zdaj trenutno je v fazi depresije in je nekoliko bolj mirna...ko pa je evforična, ga kliče vsak dan, vabi, naj še jaz pridem k njej.......po dva meseca je na morju in mu non stop teži...hoče mene na telefon ipd...skratka zelo moteče je vse skupaj in se bojim, da bo z njegovo vselitvijo v nejno stanovanje to samo še huje.....