Dober dan sem študentka prvega letnika in imam vprašanje za vas, ki se tiče moje mame oz. najinega odnosa. Odnos bi zelo težko opisala, ker je še najbližje neodnosu. Mama sicer ni slaba po srcu, vem pa, da me nikoli ni imela rada. Tega preprosto ni bila zmožna. če jo opišem, je taka: ko pride iz službe - je profesorica na gimnaziji, celo popodne leži. Baje od utrujenosti. Zelo veliko in rada bere v postelji, je načitana ženska. Nadvse pomembno se ji zdi, dapostaneš v življenju ugleden in te drugi spoštujejo, čeprav ne vem točno, kaj ta ugled pomeni. Vsekakor visoka akademska tituala in nekaj v smislu tega, da ti okolica prizna neko superiornost in veljavo. Vse prav, če ji ne bi bilo popolnoma vseeno, kako se počutimo njeni domači, predvsem midva z očetom. Opazila sem, da se nama upa reči grde stvari, naju poniževati, se posmehovati, do drugih ljudi pa je skrajno medena in vljudna. Tega počasi nočem več prenašati. Cele dneve govori o svoji službi, o dijakih, da pa bi enkrat samkrat opazila, da tdi jaz potrebujem njeno pozornost, se še ni zgodilo. Od mene že od malega pričakuje, da bom vse probleme rešila potihem brez obremenjevanja. Imam še mlajšega brata, zanj jo močno skrbi, ker ni tako samostojen kot jaz. Z njim velikokrat govori kot z majhnim otrokom, pa ima že 18 let. V bistvu imam že vse življenje občutek, da mame sploh nimam. Če imam kakšen problrm, bi me samo še dodatno potolkla namesto zaščitila. Vem, da je pač taka in ne bi rada trpela zaradi nje. Komaj čakam prvo priliko da se osamosvojim, in grem po svoje. Kakšen odnos bi bil z moje strani v bodoče najmanj obremenilen? Grdo mi je tudi, ker od drugih slišim da me obrekuje in govori, da sem slaba hčerka. Najlepša hvala za odgovor. Nina