Živjo! Sem odrasel moški, star 25 let. Sem redno zaposlen (univ. dip. inž el.) in živim s punco, s katero se odlično razumeva. S svojim življenjem sem zadovoljen. Sem vesele narave in na splošno optimist. Sem komunikativen in nimam problema z vključevanjem v družbo. S straši in sestro sem se vedno razumel dobro. Imeli smo odkrit odnos in nikoli ni med nami prišlo do kakšnega velikega konflikta. Vse dobro. Toda zadnje čase (1 leto) sem opazil, da so mi pogovori in druženje s starši in sestro odveč. Nekako se počutim bolje, kadar nisem v njihovi bližini in ko ne komuniciram z njimi. Ko sem v takšnem ali drugačnem stiku znjimi, me obdaja nekak občutek tesnobe in nejevolje. S starši se vidim enkrat do dvakrat na mesec. Z mamo se po telefonu slišim večkrat na teden. Zanima me zakaj prihaja do tega? Ali zato, ker sem odrasel in imam drugačne poglede na svet? Kje tiči vzrok? Sprašujem tudi zato, ker mi je mama nedavno rekla, da pogreša pri meni iskrivost in veselje. Sam vem, da sem takšen večino časa, le kadar se z njo pogovarjam ne. Hvala za Vaš čas. Lep pozdrav, Martin