Pozdravljeni. Sem ena tistih "srečnežev", ki lahko pojejo kolikor se jim zljubi pa se to ne pozna na njihovi teži. Stara sem 20 let in se bila odkar pomnim suhcana. V osnovni šoli še preveč in sem bila deležna številnih provokacij in zato vem, da je biti preveč suh enako težko za samozavest kot biti predebel. Velikokrat sem poskusila jest cimbolj mastno hrano, pa ni nic pomagalo. In sedaj pri dvajstih sem kar zadovoljna s svojo postavo. Hočem vam nakazat, kako nikoli v življenju nisem pomislila na to, da bi shujšala. Zakaj potem zadnje leto opažam, da postajam čedalje bolj zbirčna pri hrani. Toliko stvari ne jem, hrana mora biti lepo pripravljena...ne maram enih čudnih omak rjavkaste barve, ker so grdega videza...po vsakem kosilu si takoj umijem zobe, pa ne zaradi ustne higiene, temveč zato, ker ne želim še cel dan čutit okusa po kosilu. Ponavadi je tako pri toplo pripravljeni hrani, saj po sendvičih, jogurtih...tega odpora ne čutim. Pojem pa ogromno preveč sladkarij-že celo življenje-in priznam, da sem od njih resno odvisna. Če na dan ne pojem vsaj ene sladkarije, se mi zmeša in letim v trgovino. Prav čudim se, da nisem debeluška. In zadnje čase razmišljam če imam kak problem, psihični. Anoreksije nimam, saj nočem shujšati. Ali obstaja kakšna razlaga za navedene težave? Hvala lepa za odgovor. Iva