Spoštovani, O možnih vzrokih za spremenjeno vedenje sem že pisala pri vprašanj : Upor pri otroku. Predvsem pa: namesto da starši prevzemamo odgovornost za to, kaj je »za otroka dobro«, je veliko bolj smiselno otroka vzgajati tako, da sam začenja prevzemati odgovornost zase. To pa zahteva veliko potrpežljivega pojasnjevanja, kakšne so možne posledice določenega ravnanja, pa tudi to, da se vnaprej sprijaznimo s tem, da otroci naredijo tudi napake. Na primer: hči se noče naučiti. Pojasnimo ji, da bo posledica slaba ocena. Ker pa bo morala oceno kasneje popravljati, bo imela manj prostega časa. Skratka, njej prepustite izbiro, s tem pa ji tudi dopustite, da naredi napako in se sooči z njenimi posledicami. Najverjetneje se ne bo učila – in zato bo dobila slabo oceno. Takrat pa se bo morala soočiti s posledicami, torej z dodatnim učenjem in zato z manj prostega časa. Ponovno ji razložite, zakaj je do posledic prišlo in kakšne bodo, če se še vedno ne bo učila. In vztrajajte pri povečanih zahtevah. Najbrž se bo še kar nekajkrat upor ponovil, vendar bo sčasoma hči tako povezala svoje ravnanje s posledicami. V nasprotnem primeru pa boste vi vse bolj in bolj vir (zunanje) motivacije (torej pritiska) za učenje. Tako otrok ne bo razvil lastne motivacije in zavzetosti za učenje, kasneje pa za delo. Nadalje: veliko uspešnejša je vzgoja s pozitivnimi vzpodbudami kot s kaznimi. Torej: namesto zmanjševanja (na primer) časa za računalnikom zaradi slabe ocene, ji obljubite dodatno uro računalnika za dobro oceno. Na ta način bo hči dobila sporočilo, da je učinkovitost nagrajena, namesto sporočila, da je pomanjkanje storilnosti (pridnosti) kaznovano. Za konec pa: prepogosto pozabljamo, da otroci povzemajo naš lasten odnos do dela in zadolžitev. Če sami izražamo odpor do tega (joj, koliko dela imam, jaz MORAM ves čas delati…), oziroma če s svojim ravnanjem kažemo, da nam je delo odveč in da na predstavlja zgolj napor, ne pa tudi vira zadovoljstva in veselja, se tega odnosa »nalezejo« tudi naši otroci. Na kratko: če starši kažejo, kako jim je delo naporno in odveč, tudi otroci ne bodo razvili nikakršnega veselja. Za pomoč se lahko obrnete najprej na šolske svetovalne delavce, lahko pa tudi na Svetovalni center za otroke in mladostnike v Ljubljani. Pazite nase,