Pozdravljeni, ne vem ali ste pravi naslov ali ne. Kmalu bo dva meseca, ko mi je umrl oče, nenadoma, praktično čez noč. To je bil velik šok, velika izguba. Veliko mi je pomenil, zelo sva se razumela. Meni je iz dneva v dan težje vse bolj ga pogrešam, jočem, se z njim pogovarjam na grobu, kakor tudi doma,.... Ves čas ga imam pred sabo, vsak trenutek od otroštva naprej. (stara sem 43 let). Velikokrat se sekiram, ko sva se kdaj malo skregala, sedaj mi je žal vsake besede, ki sem mu jo izrekla nenadzorovano (čeprav je to bilo malokrat, a mi je zdaj zelo hudo zaradi tega, čeprav vem, da ni bilo mišljeno nič slabega, ker sva se razumela in tudi jaz sem njemu bila zelo v ponos, vselej se je postavil meni v bran, tudi če nisem imela prav). Včasih si prav zaželim, da bi lahko "odšla" k njemu. Zelo ga pogrešam. Nikamor ne želim več iti, ker me vsak kraj, vse me spominja nanj, kako je imel rad vse okoli sebe. In sedaj si rečem, če on ne more več, tudi jaz ne bom. Ali mi bo kdaj vsaj malo bolje? Vem, spremljal me bo na vsakem koraku v življenju. Koliko časa traja, da sprejmeš, dojameš to, da človeka,ki ga imaš zelo rad, ni več med nami? Ali mislite, da bom potrebovala strokovno pomoč?Najlepša hvala za odgovor, se opravičujem, če sem pisala malo zmedeno. Lep pozdrav, T