Spoštovani, vaš opis dogodka je tipičen za t.i. »respiratorne afektivne krize« ali »afektivne krče«. Gre za nek mehanizem, ko boleč dražljaj ali neka neizpolnjena želja pripelje otroka do joka. Jok je značilen. Otrok ob joku ne vdihne. Izdih je dolg in proti koncu lahko otrok pomodri (najprej ustnice), srce bije vse bolj počasi, lahko pade tudi v kratkotrajno nezavest ali dobi krče. Nezavest konča z globokim vdihom in se veselo igra naprej (za razliko od nekaterih drugih napadov nezavesti, ko je po napadu zaspan in utrujen). Opisani napad praviloma domače zelo prestraši in zato otroka pretirano varujejo in mu izpolnjujejo vsako željo. To lahko zelo hitro pripelje do vedenjskega vzorca: "če začnem jokati, dobim vse, kar želim". Ker »napad« domače močno prestraši, pride lahko tudi do nekega drugega mehanizma. Strah odraslega dodatno prestraši otroka, ki nadaljuje z jokom. Če odrasli (najpogosteje je to mama) uspe premagati svoj strah in otrokovo pozornost usmeriti kam drugam (npr. »glej kakšna lepa ptička sedi na veji«…), bo tudi otrok neverbalno (brez besed) dobil informacijo, da njegova stiska ni tako huda in, da mama obvlada situacijo. Tako se po navadi pomiri. Postopoma se vedenjski vzorec spremeni. Dobro pa je tudi izključiti kakšen drug vzrok omedlevici. Zato je dobro opraviti tudi pregled pri izbranem pediatru. Vaši vnukinji želim zdravo odraščanje brez trme, vam pa zadosti vzgojne moči brez strahu. LP