Spoštovani! Zanimivo, ob branju zadnje knjige ki mi je krajšala čas, v meni so se zbudila stara, zakopana čuvstva. Začela sem intenzivno premišljati o vsem kar mi je življenje prineslo in o tem gdo in kaj sem danes. Dovolite da Vam se poidrobneje predstavim. Stara sem 31 let. Skoraj 1 leto je že minilo od moje redne zaposlitve, tako da se sedaj občasno ukvarjam s različnimi "projekti" s kateri mi nekako poskušam omogočiti normalno življenje. Teško finančno situacijo lajšam s socijalno pomočjo in se nekako uspevam prebiti iz meseca v mesec. Podnajemnica sem majhnega stanovanja. Družbo mi delajo dva hišna ljubljenčka, ki mi resnično veliko pomenita, ter se ne počutim vedno sama in osamljena. Pred dvemi leti končala sem dolgoletno razmerje...enostavno sva se s fantom emocionalno oddaljila. Ostala sva v dobrih odnosih. On je ponovno v razmerju in to me resnično veseli. Privoščim mu vso srečo. Sama sem v tem času imela več spolnih partnerjev...nisem se zapletala s nobenim v resnejše razmerje. Enostavno mi je zadovoljstvo bilo čutiti da sem nekomu privlačna , da me se želi, ter sem zelo hitro pristala v postelji s temi moškimi. Zavedam se da je to bil nek način samodokazovanja. Vsaka ta izkušnja bila je zame nekaj novega, vznemirljivega, a z časom sem se počutila prazna, žalostna. A po vsaki takšni izkušnji "napolnila" sem se s novo posteljno avanturo. Nisem ponosna nase zaradi tega, saj se imam za pametno, izobraženo žensko. Nikoli si ne bi mislila da bom postala takšna oseba. Spoznala sem tudi da sem s takšnim vzorcem obnašanja začela že proti koncu svojega edinega dolgoletnega razmerja, saj se nisem počutila zadovoljeno, duševno in telesno. Med vsemi omenjenimi moškim še sedaj sem v razmerju s enim poročenim. Najima občasna druženja že trajajo skoraj leto in pol. Videvama se zelo poretko, ampak ko sva skupaj prepuščava se strastem. On je v meni zbudil mnoge skrite želje, in jih brez zadrškov skupaj izpolnjujeva. Skratka, v sexu za nas ni tabujev. To mi je všeč. In vem da tudi njemu. Saj je ravno tak moj svoboden pogled na spolnost zagotovo glavni razlog našega razmerja. Oba se zavedava da nikoli ne more biti in ne bo kaj resnejšega med nama...a da so nekekšna čuvstva prisotna, ni dvoma, saj se veliko pogovarjava in spoštujeva dejstvo da je to edino kar je lahko med nama. Ter mora tudi zadostovati. Kljub vsemu (ali pa zaradi vsega) pogosto se počutim osamljena, žalostna. Poskušam vseeno zdrževati normalne stike s prijatelji. Skratka, je trenutno se počutim popolnoma izgubljena. Pogrešam občutek obveznosti, ki ga prinaša služba...pogrešam sebe nasmejano, samozavestno. Iščem se, borim se. Kot sem na samem začetku omenila, ena knjiga je zbudila tudi stra čuvstva, strahove. Kot še majhna deklica bila sem priča številnim neprijetnim dogotkom ki so znašli mojo družino...trenutka ko je mami izgubila otroka, a bila sem ravno jaz ta katera je bila tam da ji pokliče pomoč...potem hude očetove nesreče po kateri je dolgo in boleče okreval...potem očetove smrti...mamine hudo hude bolezni, ki je za vedno pustila pečat na njej, fizično kot psihično. Kot je razvidno, moje je otroštvo bilo grdo prekinjeno, ter sem dobesedno odrasla že s svojim 8 leti, ter od svojega 13 leta prevzela skrb za mamo. Ona mi je vse, naredila sem zanjo vse kar je bilo v moji moči (in še vedno to počnem)...a vse me to vedno bolj duši, rada bi da me mami že enkrat "izpusti" in mi dovoli živeti...sama tudi iščem tisto "zdravo" ljubezen v najinem odnosu. Tako, sedaj sem te stare "duhove" končno pustila ven, v svet....OGROMNO MI POMENI DA STE NAJDLI ČAS IN PRISLUHNILI MI...vsaj malo mi je lažje ker sem vam zaupala svoje življenje. Hvala Vam. Vesela bom Vašega mnenja, nasveta... A zavedam se da sem edino jaz sama ta katera mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in vse tisto s čem ga gradim. Hvala še enkrat, lepo Vas pozdravljam.