V tej starosti je mladim pogosto zelo hudo. V teh letih smo ljudje nekje na prelomnici, kjer se prepletajo želja biti še otrok in se spočiti v varnem naročju ter si nabrati moči za naprej in pa biti povsem neodvisen, odločati o svojem življenju, svobodno izbirati. Ob tem pa v teh letih ne moremo zares početi ne prvega ne drugega. Vendar pa je prav v tem času tudi toliko zanimivega, novih doživetij, izzivov, odprtih možnosti, kar ostane mnogim v spominu kot najlepši čas. Kreganje s starši je zelo pogost zoprni del odraščanja. Verjamem, da te obremenjuje, in verjamem, da pogosto izbruhneš bolj, kot si želiš. Tudi mlajši brat je lahko s svojim bolj otročjim vedenjem zate nekakšen stalen vir občutkov jeze, posebno še, če doživljaš, da ima več naklonjenosti s strani staršev kot ti. Poskušaj se vseeno malo ustaviti, preden izbruhneš, splača se malo premisliti, preden odreagiraš. Poskušaj pretehtati, kdaj se je potrebno zares postaviti zase in vztrajati pri svojem, kdaj pa se lahko tudi prilagodiš bratu ali staršem. In pa kako bi vseeno lahko dovolila sebi in pokazala tudi staršem, da si želiš, da bi te še pocrkljali, čeprav si starejša od brata. Posebno pomembno področje v tvoji starosti pa so prijatelji. O tem nisi nič napisala, poudarila pa si, da si osamljena. Kako je s sošolci, sošolkami, kako s prijatelji iz okolice ali drugimi? Dobra prijateljica je lahko zelo dragocena zaupnica, družba prijateljev pa omogoča veliko zadovoljnih trenutkov, ki nam dajejo moči za spopadanje z napori. Morda bi bilo dobro, da bi se postopoma poskušala bolj vključiti v družbo vrstnikov, če morda še nisi. Fanta boš verjetno čez čas spoznala v družbi. Lep pozdrav.