Pozdravljeni! Stara sem 20 let. Pri 13 letih sem bila hospitalizirana zaradi anoreksije. Potem je kazalo, da so težave mimo, a sem pri 17 ponovno poiskala pomoč v neki svetovalnici za motnje hranjenja zaradi prenajedanja. Svetovanja so pomagala, da sem se zavedla tudi drugih problemov, zadnje čase pa se obremenjujem predvsem z osamljenostjo. Občutek imam, da bi večina problemov izginila, če bi našla moškega, ki bi me razumel, vendar imam probleme pri navezovanju stikov. Vem, da je največ odvisno od mene. Želim se počutiti svobodno, neobremenjeno s hrano in okolico. Pogosto si tudi želim pobegniti iz okolja, v katerem živim. Svetovanja, na katera še vedno hodim, so mi sicer pomagala, a potrebujem še nekaj, nekoga, ki bi mi pomagal in dal občutek, da sem pomembna. Starši za probleme zadnjih 3 let ne vedo. Zaupala sem se le eni prijateljici, a je s stalnimi "problemčki" ne želim bolj obremenjevati. V zadnjem času glavni problem ni več hrana, ampak predvsem jaz, moja čustva in nesrečna ljubezen. Je možno, da bo sploh kdaj bolje in se bom rešila teh okov, ki me ovirajo? Upam vsaj na nekaj vzpodbudnih besed. Hvala in lep pozdrav.