Spoštovana gimnazijka, opisuješ čustva značilna za mladostnico. Mnogi mladi se v času odraščanja srečujejo s podobnimi problemi. Vemo, da med drugim takrat rešujemo odnos do staršev. Ta odnos se spreminja in ni več tako avtoritativen, kot je bil, ko so otroci bili mali. In to je tudi prav. Vseeno starševski odnos ni enak odnosu s prijateljico. In vseeno je dobro, če se mladi med odraščanjem uspejo pogovarjati s starši. Je veliko tem, ki so primerne za tak pogovor. Samo, pogovor oz. komunikacija zahteva dva, ki sodelujeta. Napačno pa je, če kdo že v naprej »ve«, kaj bo drugi storil ali povedal. Takšni predsodki uničujejo komunikacijo. Vem, da je včasih težko komunicirati z nekom, ki je mogoče preveč zavarovan v svoja stališča. In se kljub temu splača. Prepričan sem, da te bosta starša razumela (kolikor bosta mogla) in da ti bosta poskušala pomagati. Vesel sem tudi, da si mi pisala, ker je najslabše »kuhati« v sebi. Poskušaj tudi pristopiti kateri kolegici in ji lahko poveš, da bi rada bila v družbi z njo in njenimi kolegicami. Mogoče pa boste našli kaj skupnega. In mogoče bi se o tem pogovorila s svetovalno službo na vaši šoli. Verjetno imate psihologa ali socialno delavko. To so strokovnjaki, ki so pripravljeni pomagati v konkretnem primeru. Napisal sem ti nekaj teoretičnih izhodišč. Vsak človek je »unikat« za se in ni možno dajati splošnih receptov, ki bi veljali za vse. Pomembno je, ne zapirati se in poiskati pomoč. Želim ti, da se boš uspešno vključila v želeno družbo in te lepo pozdravljam.