Vprašanje
Pozdravljeni
Kmalu bom star 21 let, približno tri leta pa imam
težave z depresijo. No, pravzaprav sem očitno
hudo obdobje že prebolel in tistih radikalnih,
tipičnih znakov, kot so pogosto jokanje,
brezvoljnost, vedno brez energije, preveč spanja
in vedno "na dnu" že prebolel. Do tega je prišlo
banalno. Več, kot 2 leti sem jemal antidepresive,
nekaj časa tudi antipsihotike, končal sem pa na
takšen način, da sem nekega dne pozabil, da sem
naročen pri zdravnici, vendar mi je bilo zaradi tega
nerodno in nisem imel več stikov z njo. (Vem,
butasto...)
Toda... Dandanes še vedno ni idealno, kar se teh
simptomov tiče. Še vedno imam nekaj težav s
spanjem (zvečer težko zaspim, zjutraj težko
vstanem), čeprav se izboljšuje tudi to, težave z
organizacijo, z motoriko (npr. težave pri
manevriranju avtomobila) in nihanje razpoloženja
(npr. ko se zbudim, sem nevtralen, popoldne me
prime otožnost, zvečer sem na trenutke "malo bolj
poln sebe in verjamem vase".
Kar me trenutno skrbi je, da nimam le depresije ali
pa, da počasi poteka prebolevanje le-te, temveč,
da imam eno od naslednjih treh motenj. Shizoidna,
narcisoidna ali paranoidna.
Zakaj? prebral sem simptome vseh treh motenj,
toda prav v vseh treh najdem tudi sebe. Vendar ne
povsod in v vseh. Zato je najbolje, da se
predstavim, oz. povem kaj me muči.
Zelo pomembno je to, da sem zelo senzibilen
človek in čutim čustva do stvari, ki jih marsikdo ne.
Npr. otroških pesmi, ali joka otroka. Stikov z ljudmi
si želim, vendar se nihče ne naveže name in tudi
sam se ne navežem na nekoga, če mi ne vstreza.
Težave imam pri prvem koraku, takrat me je strah,
potem se sprostim, potem pa sem razočaran, če se
nič ne razvije, če seveda človek meni vstreza. Če
mi človek ne vstreza se ne sekiram. Hkrati pa sem
pri socialnih stikih zelo previden in analitičen (pa
tudi pri drugih stvareh). Nikoli ne delujem samo
čustveno, vendar pred dejanjem vedno premislim,
analiziram in se poglabljam. In razmislim kaj bom
rekel, vendar nisem redkobeseden, če sem seveda
v takšnem mikrosocialnem okolju. Poleg tega je
moje sprejemanje ljudi. Človeka sprejmem, če je
takšen, da je "vreden" tega, da ga sprejmem.
Pa moja pričakovanja socialnih stikov. Marsikdo bi
na prvi pogled rekel, da sem samotar, vendar si
stikov in ljubezni zelo želim. Po drugi strani pa mi
je škoda zapravljati časa, denarja, energije in
čustev za stike, s katerimi se ne razvije nič
konkretnega. Recimo: Povabljen sem bil na
zabavo, s sošolci iz osnovne šole, toda jih nisem
videl že celo večnost, oni pa so se videli pogosto in
če se vidimo nekajkrat na leto, mi je škoda
zapraviti dva dni, denar in še čustev, kjer bi čutil
osamljenost v družbi. Sem poskušal ohranjati
stike, toda ni prišlo iz tega nič, zato sem to opustil.
Skratka, pri izbiri socialne mreže sem
selekcionističen.
Da se vrnem na kvazi samotarstvo. Morda sem
samotar v tem smislu, da sem sicer rad v samoti,
npr. rad grem sam v trgovino, toda ne v
osamljenosti, v kateri sem zdaj in tudi ne
potrebujem veliko (površinskih) stikov. Vse kar si
pravzaprav želim je partnerka in nekaj prijateljev,
s katerimi se ne vidimo ravno enkrat na leto.
Preziranje ljudi... V tem smislu ne preziram vseh
ljudi, temveč sem tudi tukaj selekcionističen.
Recimo človek, ki govori populistično, ima zastarele
norme in za svoja stališča nobene podopore...
Takšne ljudi preziram. Sem bi tudi lahko uvrstili
ljudi, ki so miselno leni in se ne znajo pogovarjati o
ničemer razen o tem kaj se je zgodilo z Amy
Winehouse in podobno. Skratka lahko se pa zgodi,
da cenim ljudi in sprejemam njihovo mnenje,
temveč ne izključno zato, ker imajo drugačne
mnenje. Če je podkrepljeno itd. Pa to ne pomeni
znanstveno, temveč vsaj tako... Da vidim, da se
človek trudi razbrati zakaj je neko stališče pravilno.
Kaj bi še rekel... Morda to, da sem takšen, da
veliko stvari združim v eno (ne)smiselno celoto.
Npr. kako bo človek razmišljal, glede na to, kako se
vede... Recimo... Ali pa povsem banalne stvari
recimo en predmet v dveh povsem različnih
okoljuh. Ob tem smet dožvim čustveno "poplavo".
Toliko, morda sem kaj spustil, ne zagotovo sem kaj
spustil, toda resnično me zanima vaše mnenje, ker
v tem trenutku imam možgansko nevihto.
Najlepša hvala.
Odgovor
Spoštovani,
Iz okoliščin in stališč, ki jih opisujete, ni mogoče sklepati na prisotnost ali odsotnost osebnostnih motenj. Tudi depresivnost je sicer lahko, ni pa nujno povezana z osebnostno motnjo. V obdobju pozne adolescence naša osebnostna struktura še ni do konca dozorela in se izoblikovala, tako da je mogoče opaziti različne vrste doživljanja in vedenja, ki pa niso nujno patološka. Poleg tega vsi nosimo v sebi kakšne poteze, ki so manj zrele, a to ne pomeni, da prevladujejo.
Če vas močno skrbi, oziroma če opažate pri sebi večje število znakov osebnostnih motenj (o znakih mejnih osebnostnih struktur - motenj si lahko več preberete na povezavi osebnostne motnje ), potem prosite vašega zdravnika za napotnico za kliničnega psihologa , ki bo z vami opravil diagnostični postopek. Na povezavi Testiranje se lahko tudi testirate, a rezultat ne pomeni diagnoze, temveč le osnovno informacijo. Za zdravljenje osebnostnih motenj je naujstreznejša razvojno analitična psihoterapija , ki pa je dolgotrajna in zahteva veliko motiviranosti in vztrajnosti. Pazite nase,

Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV