Vprašanje
Pozdravljeni, Imela bi eno vprašanje glede odnosa z 1,5 letno hčerko. Punčka je sicer zelo neproblematična, hitro se prilagodi vsakršni situaciji. Letos poleti smo bili 14 dni skupaj kot družina na morju, potem pa sva jo z možem peljala za počitnice k mojim staršem za 6 dni. Vsak dan sva se slišali z mami, je rekla, da tudi ob mojem odhodu ni nič jokala, da so se meli vseh 6 dni super, lepo, da je punčka zelo uživala. Po 6 dneh sem se jaz oglasila pri mojih starših. Punčka me ni spoznala; imela sem tak občutek. Ko sem jo jaz začela ogovarjati, me je samo čudno gledala, potem pa je šla nazaj k moji mami. Rabila je cca. 20 minut, da je potem sama prišla do mene. Zame je bil to kar šok. Zanima me, zakaj taka njena reakcija? Eni mi govorijo, da je bila punčka užaljena, ker sem jo pustila samo? Drugi pa govorijo, da tako mladi otroci res pozabijo, kdo je njihova mama, se pa potem čez nekaj časa spet spomnijo? Je to res možno? vsa zadeva me malo skrbi, zato sem rekla, da povprašam vas za strokovni nasvet. Še nekaj: sedaj je punčka na počitnicah še pri drugi babici na morju. Včeraj smo jo odpeljali tja; je bila zelo vesela, skoz dobre volje, baje da se je tudi danes zjutraj(z možem sva šla včeraj zvečer) zbudila, ne da bi se jokala, da je tudi veselo rekla mami, oči, samo da je bilo vse ok. Lahko po enem tednu pri drugi babici lahko pričakujem spet isto reakcijo, da me hčerka ne bo spoznala oz. da bo zelo zadržana, ko me bo videla po nekaj dneh? Najlepša hvala za vaš strokovni nasvet. Lep dan še naprej,
Odgovor
Spoštovani, Večdnevna ločitev je za tako majhnega otroka čustveno precej težka, saj se sooča z močno separacijsko – ločitveno tesnobo. Tipičen primer pojavljanja in premagovanja te vrste tesnobe je proces uvajanja otroka v vrtec, kjer je skoraj vsak otrok na začetku prestrašen in žalosten, zato se težko loči od varnega odnosa z mamo (ki je zanj ves svet), pa čeprav samo nekaj ur. Otroci si pomagajo skozi te separacijske – ločitvene stiske, s katerimi se torej normalno soočajo ob ločitvah od mame tja do tretjega, četrtega leta, na različne načine. Eden od njih je tudi, da osebo, ki jo je »zapustila« - torej mamo – čustveno odreže iz svojega sveta, saj čustveno še niso dovolj kognitivno in čustveno dozoreli, da bi jo lahko pogrešali. Torej ne gre za užaljenost ali pozabljanje, temveč za obliko obrambe pred prehudo stisko. Tako majhni otroci si namreč še ne zmorejo predstavljati za več dni vnaprej, da se bo mama vrnila, zato jih lahko grabi huda panika. Pomagajo si tako, da presekajo svojo navezanost na mamo. S tem ko se odmaknejo in »zamrznejo« svoja pretežka čustva, jo na nek način izbrišejo iz svojega čustvenega sveta. Potem traja nekaj časa, da mamo spet sprejme in ji začne ponovno zaupati. Zato je pomembno, da gradita (oba z možem)z vašo hčerko odnos, v katerem se bo ona počutila čustveno varna in sprejeta, pa bo sčasoma že lažje prenesla ločitev od vas, čeprav bo navzven reakcija močnejša – jok, žalost in jeza namreč pomenijo, da otrok navezanost ohrani, odsotnost teh reakcij pa, da je navezanost presekal. Nekaj časa so reakcije močne, potem pa postanejo šibkejše in se preobrazijo v blago domotožje. Šele sčasoma torej otrok dovolj dozori, da na podlagi stalnosti in stabilnosti odnosa s starši ter ugodnih izkušenj zanesljivo ve, da ga mama ni dokončno zapustila, čeprav jo nekaj časa ni. Takrat se tudi lažje usmeri na nove izkušnje z drugimi ljudmi. Lep pozdrav,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV