Spoštovana, To, kar ste napisali, bi lahko kazalo, da vaš sin zelo burno reagira (s čustvenimi pritiski) na postavljanje meja (…kadar mu z možem poveva da kaj ni naredil prav.) oziroma kadar ni na prvem mestu (…kadar ne parira svojim vrstnikom…), torej takrat, kadar se malo bolj »na trdo« sooči z realnostjo. Jezen je in vam sporoča: če mi ne boste ustregli, bom mrtev, potem pa vam bo žal! Realnost ni vedno po naših željah, kar lahko budi veliko jeze. Del odraščanja je tudi to, da se naučimo konstruktivno soočati z mejami, omejitvami in zahtevami, saj so te del življenja. Ena od nalog staršev pa je, da svojega otroka, seveda skladno z njegovimi zmožnostmi, soočajo s svetom, takim kot je. Slej kot prej se bo otrok sam soočal z njim, brez starševske zaščite in podpore. Če med odraščanjem ne bo ponotranjil izkušnje, da meje so, da nismo vsemogočni in da zaradi tega nismo slabi (če ne zmoremo vsega, oziroma nismo najboljši), bo skušal na različne načine iskati izjemnost in posebno mesto, tudi z (aktivno) jezo in (pasvnimi) čustvenimi pritiski. To pa je pot, ki ga vodi v vrsto bolečih izkušenj. Zelo pomembna vloga staršev je tudi, da otroku pomagajo prepoznavati in na socialno sprejemljiv način izražati njegove občutke, tudi neprijetne. Prav izražanje jeze je pri starših pogosto nezaželeno, zlasti jeze na starše. Zato se jo kot otroci naučimo potlačevati oziroma izražati posredno (pasivno), na primer z jokom, čustvenimi pritiski, žalostjo itd. Otrok pa bi moral dobiti izkušnjo, da ni »neustreznih« občutkov in čustev, ampak so le neustrezni načini, na katere jih izražamo. Če bo recimo vaš sin brez posledic lahko rekel: Jezen sem na mamo, ker mi ne pusti razmetavati igrač, naslednjič najbrž ne bo zagrozil s smrtjo. Če pa se bo bal, da bo zato, ker bo povedal, da je jezen na vas, izgubil vašo ljubezen, jo bo izražal posredno. Starši moramo sprejeti tudi to, da so naši otroci od časa do časa hudo jezni, razočarani ali žalostni zaradi nas in na nas. Ker nismo idealni, pa tudi našim otrokom tega ni treba biti. Seveda to nikakor ne pomeni, da sme otrok v jezi kričati ali žaliti ali se vesti kako drugače destruktivno. Prav tako ne pomeni, da bi morali otroku ustreči, zato ker je jezen. Sprejemljivo pa je, da pove, da je jezen na nas, da mu nismo všeč. Tako se bo naučil, da je pomembna razlika med biti jezen ali ne imeti rad. Tudi na ljudi, ki jih imamo radi, smo lahko jezni, a jih zato ne sovražimo, prav tako pa zato ne izgubimo njihove ljubezni. Zato: Ko bo naslednjič »zagrozil«, da se o ubil, ga mirno vprašajte, če se mi zdi, da bo dosegel zaželeni cilj, če bo mrtev. Verjetno bo potem jezen na vas (ker se ne odzivate na čustveni pritisk), kar bo dobra iztočnica za pogovor o tem, kaj ga pravzaprav tako razjezi v takih situacijah in priložnost, da vam pove, da ste ga razjezili ter razlago, da ne gre vedno vse po naših željah in načrtih. Nato pa ga vzpodbudite, da začne sam iskati konstruktivnejše poti do tega (kaj mora sam narediti za to), kar želi doseči. Na ta način se bo vaš sin na eni strani soočal s svojimi občutkih in se jih ućil izražati, na drugi pa bo spoznaval svojo soodgovornost za odnose z drugimi ter se učil odgovornosti za zadovolitev svojih potreb in želja. Pazite nase,