Spoštovani, Strah, ki ga opisujete pri hčerki, bi verjetno lahko kazal na t.i. ločitveni strah (separacijski strah), ki se pojavlja pri otrocih, ki se počutijo nesamozavestne in izgubljene, ko se od njih (upravičeno) pričakuje, da delujejo samostojno. Sodi med razvojne strahove in normalno pojavlja pri večini otrok v drugi polovici prvega leta kot strah pred neznanimi osebami, skozi naslednja leta pa se kaže na različne načine – tako, da se otrok boji sam oditi v posteljo, do tega, da se prestraši vsakokrat, ko mama izgine iz njegovega vidnega polja, oziroma ko bi moral ostati sam tudi za kratek čas. Ponavadi ga otroci, ob ustreznem vzpodbujanju samostojnosti, prerastejo najkasneje do vstopa v šolo. V šolskem obdobju se (pri čustveno manj zrelih otrocih) lahko pokaže kot šolska fobija. Ker niste napisali, ali se ti strahovi pojavljajo pri hčerki že ves čas ali pa so se začeli pojavljati šele pred časom (npr. po rojstvu bratca), bi težko presodila, ali deklica tega strahu ni uspela prerasti ali pa se je začel ponovno pojavljati zaradi določenih sprememb v življenju. Pogosto se začne kazati ob rojstvu mlajših sorojencev. Razpletanje tega strahu (kadar sam ne izzveni) je ponavadi dolgotrajen proces, zato je najbolje poiskati strokovno pomoč (razvojni psiholog). Lahko hčerki skušate pomagati tudi sami. Najprej jo poslušajte in upoštevajte, daje njej strah ZANJO REALEN, ne glede na to, kako je z vidika odraslega nesmiseln. Pomirite jo s sporočilom, da je naravno, da nas je kdaj pa kdaj strah. Pomagajte ji najti njej lasten način, kako obvladovati strah. Pogovorite s z njo, zakaj jo je strah, česa se boji in ji pomagajte (z dejanji), da preveri, da se to, česar se boji, ne bo zgodilo. Povejte ji, da razumete, da jo je strah osamosvajanja, vendar vas (vaše ljubezni) zagotovo ne bo izgubila, če bo postala samostojnejša, kakor tudi ne v primeru, da ne izpolni vseh vaših pričakovanj. Če se čez čas navzlic temu strah ne bo začel umirjati, le poiščite pomoč strokovnjaka. Pazite nase,