Pozdravljeni, Prvi panič. napad sem dobila pri 21it, sedaj jih imam 31, vendar se jih tokrat ne bojim več, takrat sem obiskala strokovnjaka in jemala AD 4 mesece, nato mi je dejal, da tega sploh ne potrebujem in da naj si le uredim življenje. To mi je dalo vedeti, da z menoj ni nič narobe, kot panik seveda imaš tako prepričanje. Da si zblaznel. Vsa ta leta nekako vozim s tem, čeprav tega do sedaj še nisem povsem pozabila, še vedno je nekje v meni, kar mi je od tega ostalo je strah pred vožnjo, čeprav vsak dan vozim, le krajše relacije, daljših se bojim in nekoga moram imeti zraven. Kar pa je imam tudi obdobja, v katerim se zelo bojim umreti, če slišim za koga ki je umrl, me to za en čas ohromi, joj on pa več ne bo videl tega sveta, jaz pa sedaj uživam in se imam lepo, on več tega nima priložnosti itd. in kot da bi se počutila krivo. Sama po svojem receptu se vendno znova dvignem in potem spet nekaj časa mir ... Menim po vsem tem, da mi zelo manjka samozavesti, da je to edini problem (v otroštvu nisem imela opore očeta, ta me nikoli ni pohvalil) in sedaj vse kar naredim ni dovolj dobro zame, za druge seveda je. Imam pa neverjetno voljo do življenja, zato nočem še umreti, in tega se boljim, ker se zavedam da življenje ni večno ... Kaj mi predlagate? Hvala za vaš čas in prijetno delo