Spoštovani, Žal imata obe vaši skrbi tudi realno podlago. Otroci, ki so rasli ob starših – alkoholikih, so bolj ogroženi, da tudi sami začnejo zlorabljati alkohol. Prav tako drži, da otroci alkoholikov lahko pogosteje izbirajo partnerje alkoholike. Znanstveniki pojasnjujejo večjo nagnjenost k zlorabi alkohola pri otrocih alkoholikov s kombinacijo genetskih dejavnikov in neustreznega družinskega okolja, ki lahko podkrepi tovrstno nagnjenost. Po drugi strani pa otroci alkoholikov izbirajo podobne partnerje po vzorcu svojih staršev, saj je to v resnici edina oblika odnosa, ki jo poznajo in (žal) prepoznavajo kot ljubezen. Vaš odnos do zlorabe alkohola je dvojen, po eni strani je vaša tolerantnost relativno visoka, ko gre za prepričanja in stališča, obenem pa reagirate močno čustveno prizadeto in prestrašeno, ko vaš partner pije. Večja tolerantnost do pitja alkohola se kaže že v vašem prepričanju, da je normalno, da vsi mladi radi pijejo v družbi (…prej ko je bil še samski, je rad pil v družbi ( kot vsi mladi sicer),,,). To seveda ne drži, je pa to lahko prvi korak k zlorabi alkohola in končno k alkoholizmu. Več dejstev o najstniškem popivanju si lahko preberete na povezavi Najstniško popivanje . S tem vašemu partnerju dajete dvojna sporočila – na načelni ravni vas zloraba alkohola ne moti (torej dopuščate opijanje) , v konkretni situaciji pa reagirate z veliko stisko, ki je zagotovo posledica vaših bolečih izkušenj ob dedu in očetu alkoholiku. Bolje bi bilo, če bi dajali jasnejša sporočila. Ker vas pitje alkohola zaradi vaših izkušenj močno moti, morate to vašemu partnerju jasno povedati in se pogovoriti o stiski, ki jo ob tem doživljate. Imate pravico postaviti mejo opijanju, vendar pa ni samoumevno da se bo vaš partner s to mejo strinjal ali pa da jo bo upošteval. Najbolje bi bilo, če bi skupaj skozi konstruktiven pogovor oblikovala tak odnos do pitja alkohola (ne do zlorabe!), ki bi bil sprejemljiv za oba. Če menite, da so vaše rane prehude, da bi prenesli tudi občasen kozarec pijače, potem imate dve poti – ali si poiščete partnerja – abstinenta ali pa skušate s psihoterapevtom vašo bolečino in stisko omiliti od realne meje (in obenem razčistiti, zakaj ste izbrali partnerja, ki se je občasno opijal). Če pa zmorete brez hujših stisk, jeze in očitkov prenesti občasen družaben kozarec, nikakor pa ne opitosti, morate partnerju jasno povedati, kaj je za vas sprejemljivo in kaj ne. Lahko se seveda zgodi, da vas partner ne bo upošteval. V tem primeru boste morali sprejeti tveganje, da se občasna zloraba alkohola lahko sčasoma prevesi v alkoholizem ali pa razmisliti, ali želite tako tveganje sprejeti. Upoštevajte še, da se bo partner spremenil le prostovoljno, če tudi sam doživlja svoje vedenje kot potencialno problematično, sicer pa bo zanj vaša slaba volja, jok in jeza lahko le izgovor (nikakor pa ne vzrok!) za naslednje popivanje. Razmislite in se pogovorite s partnerjem, saj z jokom in očitki ne boste dosegli spremembe, ki jo želite. Edina pot je mirno in odločno izražena zahteva ter dogovor. Pazite nase,