Spoštovana, Z vašim partnerjem sta namesto partnerskega vzpostavila odnos zahtevna mati – neodgovoren in uporniški otrok. Vi kot mati vanj projicirate svoja pričakovanja (da bi bil priden kot jaz, in bi kar najhitreje naredil faks …), namesto njega prevzemate odgovornost zanj (zasipate ga z izpiski …), iščete razloge za njegovo neuspešnost ( ima veliko tremo, je negotov…), se nanj jezite, ker ne ustreza vašim pričakovanjem (me njegovi neuspehi spravljajo ob pamet ….) ter celo razmišljate o tem kako bi ga kaznovali (Razmišljam celo, da bi odpovedala dopust na morju…). On pa se kot otrok pasivno upira vašim zahtevam. Vaš partner je odrasel in je zato sam sposoben prevzeti odgovornost za svoje ravnanje (pomanjkljiv študij) in za njegove posledice (neuspeh)! Z nadzorovanjem njegovega vedenja boste dosegli le dvoje – še večji upad njegove že tako nizke motivacije za študij, obenem pa se večji (pasivni) upor. Vprašanje je, če si vaš partner sploh želi nadaljevati in zaključiti ta študij ali je sam motiviran zanj. V vsakem primeru je ta odločitev (in njene posledice) njegova. Težava, s katero se soočate vi, pa je vaša potreba po tem, da bi partner ustrezal vašim predstavam, oziroma da bi bil čim bolj podoben vam. Razlike vas spravljajo v stisko, partnerja doživljate kot del sebe kot svoj podaljšek. Posledica te težave je vaša nenehna potreba po nadzorovanju partnerja. Zato ste tudi najbrž izbrali odvisnega partnerja, ki ta nadzor (navidezno) potrebuje in s tem na vas prelaga odgovornost za svoje odločitve in življenje. Obenem se temu vašemu nadzoru pasivno upira, s tem da ne opravlja izpitov. Nenehno se trudite namesto njega, kar vam daje občutek, da vas potrebuje, da brez vas ne more »preživeti« (da vas ne bo zapusti), obenem pa tudi, da ste »boljši« od njega. Ta vaš trud pa njemu omogoča da se izogiba odgovornosti, ki se je boji in mu podpira občutek, da vi pravzaprav potrebujete »nemočnega«, odvisnega partnerja. Govorim torej o soodvisnem odnosu. Ste kdaj pomislili, kaj naredijo slej kot prej naredijo taki »otroci«? Zapustijo svoje skrbne in nadzorujoče »mame«, ko naletijo na nekoga, ki »bolje« poskrbi zanje… Partnerski odnos je mogoče dolgotrajno konstruktivno graditi le le, če sta v njem dva enakovredna ODRASLA partnerja, ne pa roditelj in otrok. Ker vaš partner ni vaš otrok, vi pa ne njegov roditelj, mu prepustite odgovornost za njegov študij in njegovo življenje! Dokler boste s svojim ravnanjem tak odnos pomagali vzdrževati, tudi vaš partner ne bo začel ravnati bolj zrelo in samostojno. Ne trdim, da bo sprememba vašega ravnanja zagotovila, da bo vaš partner postal odgovornejši, pač pa da bo sploh omogočila vzpostaviti nujne okoliščine za to. Pazite nase,