Pozdravljena Prebrala sem vaš odgovor, za katerega se vam lepo zahvaljujem. Tudi sama vem, da moram končno narediti nekaj zase, saj je to moja osebna pravica. A kaj ko vedno pride vmes teden, štirinajst dni ko so najini odnosi strpni (ne bom rekla normalni) in si rečem saj sva skupaj že toliko let in imava otroke itd..., potem pa se vse spet podre. Prebrala sem tudi pismo (vprašanje) z naslovom Psihično nasilje s strani partnerja in začutila sem precejšno podobnost z mojim problemom. Tudi moj mož je jezen na ves svet. V življenju še nisem srečala človeka, ki bi imel vsebi toliko negativnega mišljenja. Nobena stvar ga ne razveseli, v vsaki stvari najde vzrok, da jo kritizira. V depresijo tudi mene spravlja njegovo psihično maltretiranje npr.: ko ponoči ne more spati po 2x ali 3x prižge televizijo v prostoru kjer spiva, seveda se pri tem vsakič znova prebudim tudi jaz in posledice so v mojem počutju in razpoloženju naslednji dan. Za vsako stvar postavi vprašanje v očitajočem tonu (zakaj pa?, saj....) Ko sem mu omenila, da se bodo morale stvari spremeniti, da tako ne pelje nikamor je dejal kar pojdi, tako lepo kot ti je tukaj ti ne bo nikjer, saj živiš kot ptička na veji. Lahko spokaš in greš, saj sem tako jaz vse ustvaril, sem garal kot živina. Ne bom te ubil (kot se je na žalost zgodilo moji prijateljici, ko je hotela zapustiti moža) saj je zafrknil samo sebe, ampak te bom pretepel, da boš videla....Zaenkrat fizičnih groženj še ni uresničil, ampak mu nič ne zaupam. Upam, da boste tudi to moje pismo prebrali, saj mi kar nekako odleže, ko spravim probleme v besede, pa čeprav se ne da vsega povedati v nekaj stavkih. Zavedam se, da mora biti v prihodnosti moj cilj poskrbeti zase, saj sem teh 50 letih, ki jih bom dopolnila drugo leto vse to puščala ob strani. Lahko mi pišete tudi osebno na moj e-mail. Če bom potrebovala še kakšen vaš stavek za vzpodbudo se vam bom oglasila. Še enkrat hvala in lep pozdrav.