Spoštovana, Misli, ki jih opisujete pri vašem fantu, sproža strah pred zapuščanjem ali separacijska tesnoba. Odkod izvira? Dojenček in majhen otrok je na svoje starše (zlasti mamo) na začetku navezan do te mere, da sploh ne ločuje med sabo in mamo, oziroma jo doživlja kot del sebe. Pravimo, da je z mamo zlit, oziroma v simbiozi. Obenem pa je od povsem odvisen staršev, saj brez njih ne more preživeti. Otrok pri tem ne ponotranji jasnih zahtev in meja, temveč »idealno« podobo sebe, za katero meni, da bo ugajala drugemu in pričakuje, da si s tem zagotovi trajno naklonjenost objekta. Ko v drugi polovici prvega leta začne ločevati med sabo in mamo, se v njem začne pojavljati tudi strah, da ga ta lahko zapusti, torej separacijska tesnoba. Ker je odvisen od staršev, jih skuša nadzorovati s tem, da jim ugaja, da jih posnema, sprejema njihove želje in lastnosti kot svoje in se odziva in razvija s skladu z njihovimi pričakovanji, v zameno pa pričakuje brezpogojno ljubezen. Obenem pa se v otroku že budi želja in potreba po lastni samostojnosti, uveljavljanju, raziskovanju. Kadar mama otroku ugodi, zanj skrbi, je do njega nežna in prijazna in mu nudi ugodje, je otrok zadovoljen. Kadar pa mu postavlja meje in zahteve, kadar ga morda celo okrega ali kaznuje, je otrok nanjo jezen, včasih hudo jezen, tako močno, da jo želi zapustiti. Ker je z njo »zlit«, je prepričan, da mama vidi jezo »v njegovi glavi«, zato je nanj jezna in zato ga bo kaznovala tako, da ga bo zapustila. Na kratko, svoje občutke in želje pripiše njej. Ker pa je od mame povsem odvisen, se boji, da jo bo izgubil, če ji bo to jezo pokazal. Na kratko; ker želim zapustiti mamo (ker sem jezen nanjo), sem slab, zato me bo ona zapustila (jo bom izgubil). Če odnos med starši in otroci daje otroku dovolj varnosti in podpore, take občutke in strahove otrok preraste, sicer pa njegov čustveni razvoj zastane na eni od takih stopenj. Pri vašem fantu se ta tesnoba očitno še vedno ponavlja, čustvena bližina pri njem zbuja mešane občutke, saj je povezana z odvisnostjo. Zato, kadar je na vas jezen, to v njem sproža (nezavedno) željo, da bi vas zapustil, ta pa strah, da ga boste vi zapustili, ker je na vas jezen. To se potem kaže kot strah pred tem, da bi se vam kaj zgodilo (da bi vas izgubil). Strah (jeza) se za tem obrne v željo, da bi se vam kaj zgodilo (da bi vas kaznoval, ker je jezen). Zaradi teh mešanih občutkov se vas še bolj oklepa, kar v njem spet budi občutek odvisnosti, ta pa spet jezo, ki lahko sčasoma izbruhne tudi kot ljubosumje, posesivnost, obtoževanje ali podobno. Ti mešani občutki verjetno kažejo na to, da v njegovem odnosu do vas najbrž prevladuje odvisnost (in zato želja po nadzorovanju), manj pa je v njem zrele navezanosti. Taki občutki pa v vas logično budijo strah. Pazite nase,