Vprašanje
Lepo pozdravljeni. Sem poročen moški. Z ženo pričakujeva aprila drugega otroka, prvi bo star pet let,midva pa sva oba stara 32 let. Živimo pri mojih starših in imamo popolnoma ločena stanovanja in gospodinjstva. Tudi lastništvo je urejeno. Problem tiči v moji ženi, ker je bolestno zaščitniška do svojega imetja in svojega otroka. Tudi po naravi je trmasta in vztraja pri svojih prepričanjih. Že kot otrok ni imela urejenih družinskih zadev. Ima dve mlajši sestri in mamo, oče je imel pri njenih osemnajstih letih smrtno nesrečo in kmalu po tistem so prodale hišo in odšle vsaka po svoje. Ona je takrat prišla živet k meni ,štiri leta kasneje sva se poročila,in po kakšnem letu po poroki je zanosila in rodila najinega otroka,zanositev in nosečnost je potekala brez zapletov in otrok je zdrav.
Kot sem rekel je po naravi trmasta in je že pred tem včasih prišla v konflikt z mojimi starši in bratom, včasih pa tudi s prijatelji. Ker jo imam zelo rad, zaradi splošne prakse, ki pravi,da morata mož in žena potegniti skupaj in zaradi tega, ker je do večina prepirov prišlo zaradi tega, ker je zagovarjala svoje stari, sem jaz vedno zagovarjal njo. Zdaj pa je to preseglo že vse meje in se je skregala z vsemi, pred nekaj dnevi pa tudi z vzgojiteljicami v vrtcu, ker je nekdo po pomoti vzel sinove čevlje. Vedla se je skrajno neprimerno, jih označila za nesposobne, čeprav so vzgojiteljice povsem strokovno ravnale in naredile vse in še več kar je bilo v njihovi moči. Po sestanku v vrtcu na katerem sem bil tudi jaz je bilo razvidno, da ni bilo prvič,da se je vedla nesramno do osebja.
Kasneje mi je zatrjevala, da se je vedla povsem normalno in nobenega ni označila za nesposobnega in pri tem vztrajala še tudi po tem, ko je že skoraj jokala. To se je zgodilo tudi že v preteklosti, ko je prišla v konflikt z mojim bratom in kasneje zatrjevala, da nekaterih besed ni izrekla, čeprav jih je in prepričan sem, da ji je tudi med prepirom v vrtcu. Drugače je zelo pošten človek in še nikoli je nisem dobil na laži. Ali je možno, da se v stanju razburjenja, namreč razburi se zelo in je takrat videti kot ,da ni pri pravi in se je z njo totalno ne mogoče pogovoriti in ji dopovedati nekaterih stvari, dejansko ne zaveda stvari, ki jih govori ali se laže.
Ali je prav,da ji stojim ob strani tudi, če vem da nima prav. Je pa kot sem omenil v šestem mesecu nosečnosti, stvari pa so se nekajkrat pojavile že pred nosečnostjo. Omeniti pa moram, tudi to, da ima njena najmlajša sestra shizofrenijo.
Mislim da bi se morala pogovoriti s psihologom a vem, da je jaz tega ne bom prepričal. Na koga se lahko obrnem, da bi jo mogoče napotil do psihologa. Je to mogoče lahko tudi ginekologinja, ki jo trenutno obiskuje.
Za odgovore se vnaprej zahvaljujem.
Odgovor
Spoštovani,
Za trenutek se postavite v kožo svoje žene: predstavljajte si, da živite v hiši njenih staršev z njenimi sorodniki, kjer vsi , skupaj z vašo ženo, ocenjujejo vaše ravnanje. Vsako vztrajanje na lastnih stališčih bi zahtevalo zelo veliko energije (saj bi bili sami naproti vsej družini), ostali pa bi vztrajanje označili kot trmo. Potem pa bi vam še rekli, da problem tiči v vas. Kako bi se počutili in kako bi se odzvali?
Po drugi strani razumem tudi vašo stisko, saj ste se znašli med dvema ognjema. Ampak za to verjetno ni glavni krivec vaša žena, temveč okoliščine, v katerih živite. Če ne bi živeli skupaj z vašo staro družino (starši, brat), bi ta imela manj vpogleda in dostopa do vašega nove družine (žena. otrok) in bi s tem imeli manj možnosti, da bi vstopali vanjo ali se celo vmešavali vanjo. Vsak zrel človek namreč potrebuje samostojnost in se bori zanjo, kadar je ta ogrožena. Je mogoče, da se vaša žena predvsem trudi, da bi si izborila in zadržala prav to – vsaj nekaj samostojnosti?
Za kaj gre? Znotraj določenih družin se stališča, vrednote, vedenje… precej poenotijo, vsako odstopanje od »hišnih norm« pa doživljajo kot neustrezno. Za člane take družine lahko take norme postanejo sčasoma osnovno, včasih pa celo edino merilo, kaj je prav in kaj je narobe. Zavračajo tisto, kar je drugačno, negativno vrednotijo razmišljanje, čutenje in vedenje, ki se razlikuje od njihovega. Je morda tako tudi v vaši družini? Če to drži, potem bi bilo najbrž za vsakega, ki bi prišel v vašo družino »od zunaj«, življenje v njej včasih zelo težavno.
Če je vaša žena vzgojiteljicam v konfliktni situaciji vrtcu rekla, da so nesposobne, jih je najbrž s tem razjezila in prizadela, vendar takega vedenja ne bi mogli označili kot patološki izbruh, čeprav vi to v vašem pismu na to namigujete (…Kasneje mi je zatrjevala, da se je vedla povsem normalno… namreč razburi se zelo in je takrat videti kot ,da ni pri pravi…). Iz vašega pisma sem tudi dobila vtis (morda tudi napačen) , da v vaši družini celo konstruktivno izražanje jeze, postavljanje zahtev, nestrinjanja ali celo vztrajanje na svojem – drugačnem – stališču že samo po sebi razlog za konflikt. Dozdeva se mi, tudi, da vi (in tudi drugi člani vaše družine) svojo ženo v konfliktnih situacijah obravnavate kot otroka, kar pa njo povsem upravičeno spravlja v veliko stisko. ki se lahko izraža tudi skozi konflikte. Nosečnost s hormonskimi spremembami pa lahko razdražljivost celo poveča.
Za zdravo partnerstvo je zelo pomembno, da je v njem dovolj prostora za različnost: različne poglede, potrebe in tudi, kar je ključno: osebne meje. V partnerstvu širša družina (starši, sorojenci…) nima kaj iskati, se nima kaj vmešavati, pač pa je do prejšnje družine nujno postaviti jasne meje. Partnerja imata tudi pravico, da jima kdo od sorodnikov drugega partnerja ni všeč ali da se z njimi ne strinja.
Premislite torej, ali bi morda vajinemu zakonu pomagalo, če se odselita iz družinske hiše vaših staršev in zaživita povsem samostojno. Ločena stanovanja in gospodinjstvo ne pomeni nujno tudi čustvene in osebnostne ločitve od družine – jasnih in čvrstih meja.
Obisk psihologa je osebna odločitev vaše žene. Če tega sama ne želi, je tja nihče ne bo »prisilno« napotil. Za vajino situacija pa bi bila zelo koristna partnerska terapija , v katero bi se vključila oba. Pomaga vama lahko do boljšega načina medsebojnega sporazumevanj, pa tudi do boljšega postavljanja meja v odnosu do vajinih starih družin. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV