Poiskušam , mogoče bom dobil odgovor mogoče bo to romalo v koš amapak saj smo mi tega že vajeni. Najprej se opravičujem če slovnično ne bom najboljši. Začetek; oče pijanec mati me rodi pri 42letih zadnji od 3 otrok brat odšel študirat se ga sploh v mladosti ne spomnim 13 let starejši sestra- je skoraj ne poznam mi je kot mama mi samo oblekce kupuje je 17 let starejša prepiriin borbe med očetom in mamo vsakodnevno sledijo mojemu odraščanju - pa ukazi pojdi po očeta v gostilno itd...No pa pride dan ko odrastem ???? oče domov pijan prepir se z mamo začne meni prekipi ga treščim mati znori zakaj sem ga udaril saj ni mislil nič slabega no hotej sem jo samo obvarovati sicer pa ni bilo nič hudega .Torej hočem reči to , da nisem nikoli nič prav naredil kar mi je naša mama ukazala.V osnovni šoli sem bil slab učni uspeh je bil toliko da sem komaj lezel naprej. Sem vseskozi delal probleme sem razbijal šipe , sem bil večkrat pri ravnatelju vendar nisem bil razgrajač in nikomur nisem storil žalega verjetno sem hotel biti pomemben še sam ne vem.A veste že takrat v razredu nisem imel sošolcev za prijatelje, sva se pa z nekim fantom iz vasi povezala nekako čeprav malo mlajši ter se začela družit.no leta so tekla bila sva precej skupaj no potem sem se jaz oženi on tudi toda zaradi oddaljenosti krajev bivanja se je začel tudi on oddaljevati od najinega prijatelstva tako , da se pokličeva ali vidiva le še 3 krat letno.Ko recimo nekoga ki ga dobro poznam leta opazujem ter vidim koliko si je z leti razširil poznanastev in prijateljev , da mu je spomin telefona skoraj premajhen pa čeprav je navaden avtomehanik ter če pogledam sebe prišel na mesto poslovodje z vezami (samo preko brata) nisem od 22 leta spoznal nobenega prijatelja več. Sem samostojni podjetnik imam 4 zaposlene pa me je strah druženja z ljudmi me prav paranoja prime ko moram na kakšen sestanek me kar mrazi najraje bi se pogreznu.Veste imam dva otroka ki na faksu študirata ma moram zaradi financ precej potrpet čeprav bi najraje vse nekam poslal in šel za navadnega delavca.Strah me je javnega nastopa, strah me je druženja med ljudmi , ki jih poznam, strah me je kaj spregovoriti saj se mi jezik zapletete tako je še hujše, tako sem povsod tiho če me kdo kaj vpraša je tolikov bla blajev , da me nihče ne jemlje več resno.Zanimivo je to , da se name vežejo brezdomčki , pijančki, in tisti ki so brez službe mnogim sem že pomagal će ne finančno pa vsaj z mojimi ročnimi spretnostmi.Vem , da me boste skenslala ampak zgodbe ni in ni konec.Kaj menite?