Spoštovani, Pri vaši hčeri se je (spet?) pojavila močna separacijska (ločitvena) tesnoba, ki je v zmernejši obliki povsem normalna pri manjšem otroku (do tretjega, četrtega leta), potem pa jo večina otrok preraste. Kaj jo je sprožilo, lahko samo ugibam. Zaradi nekega razloga se močno, panično boji, da vas bo izgubila, zato se vas drži in vas preverja. Otroka lahko veliko stvari spravi v stisko, zaradi katere se začne spet oklepati mame kot majhen, prestrašen otročiček. Poglejmo le nekatere. Rojstvo sorojenca je za vsakega otroka tudi delna izguba mame, saj je do zdaj čustveno ni bilo treba deliti z nikomer. Morda so se ti občutki poglobili, ker je morala biti po vašem odhodu v službo »odrasla« in sama poklicati varuško, pa se je enostavno prestrašila samostojnosti in odgovornosti. Dokler ste bili na porodniški, ni bila sama doma, se ni počutila osamljeno., zdaj pa vas zaradi objektivnega pomanjkanja časa ako močno pogreša, da vas skuša »pogoltniti« takrat, ko ste v njenem vidnem polju. Lahko jo je prestrašilo kaj povsem tretjega – morda je zjutraj kdo zvonil na vratih ali kaj podobnega. Lahko se je kaj zgodilo v vrtcu, kar jo je močno prestrašilo ali prizadelo. Še veliko možnih razlogov je, a za kaj bolj določnega je v vašem pismu veliko premalo podatkov. Poskusite s pogovarjati s hčerko in ugotoviti, zakaj se vas tako močno oklepa, česa se boji. Če se ta strah ne bo umiril, vam svetujem pogovor pri razvojnem psihologu, ki bo morda lažje pomagal razvozlati stisko. V Ljubljani jih je več v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike, ponavadi je kakšen tudi v večini zdravstvenih domov. V večini primerov pa se z malo truda in vztrajne pozornosti te težave prepoznajo in tudi razrešijo doma, le včasih je potrebno za to nekaj več časa. Že še opažanje in vprašanja o spremenjenem hčerkinem vedenju kaže, da ste nanjo pozorni, kar je dober začetek za izgradnjo zaupljivega odnosa, kjer bo hči lažje spregovorila o svojih strahovih in stiskah. Lep pozdrav.