Pozdravljeni redno berem vašo rubriko in sem se odločila da vam še sama zastavim vprašanje. Pred štirimi leti sem se razvezala od moža in se odselila iz družinske hiše. Mož mi je kupil svoje stanovanje in tudi sicer je bil glede ločitve kar popustljiv, edini pogoj je bil skrbništvo nad hčerko, zato bi lahko glede na to, da nisem imela nobenih finančnih problemov takoj po ločitvi zaživela dalje in si samostojno omogočila vse tisto, kar mi je v zakonu in mladosti ves čas primanjkovalo -enakopravni spoštljivi odnosi, izleti, potovanja, nov partner. Vendar temu žal ni tako, sama pa ne morem ugotoviti, kaj me tako močno drži prikovano na preteklost, ki je bil en sam pekel. Izhajam iz nevrotične družine, starša sta sorazmerno mlada umrla zaradi raka in srčnega infarkta, tako da nimam več svojih korenin. Mož je bil poslovnež in sploh ne vem, zakaj je bil 15 let z mano. Ves čas me je kritiziral, ignoriral, v bistvu me v njegovi družini sploh ni bilo. Bila je najina hči, bila je njegova mati, sestra, njena družina jaz pa sem bila nek odvečni nebodigatreba. Ko sem se ločila iz tega pekla, mi je povsem odtujil tudi hči, ki je zdaj že polnoletna in je pod njegovi močnim vplivom. Na moje izpraznjeno mesto je takoj pripeljal mlajo partnerko,obdržal je stike s vsemi družinskimi prijatelji, celo nekaterimi mojimi sorodniki, jaz pa sem bila izbrisana iz družine, kot da me nikoli sploh ne bi bilo. Kot bi bila zrak, lanski sneg, NIČ. Jasno mi je, da midva skupaj nisva mogla in tudi nikoli ne bi mogla, ker se nisva imela rada, vendar je v meni vseeno ostala neka grenkoba. V tem času bi jo lahko že kakorkoli pregnala in poskrbela zase, saj bi lahko imela rada samo sebe, če že od drugih tega nisem bila deležna. Lahko bi že enkrat vrgla čez ramo, pozabila, potegnila črto, si oddahnila, da sem rešena ljudi, ki me ne cenijo in kjer nisem bila zaželjena. Kljub temu, da imam službo in hobije, da veliko hodim okoli in se tudi ogledujem za novim partnerjem, še vedno vsak večer mislim na to, kako smo skupaj kot družina pozimi smučali in poleti taborili. Vse vidim v zelo romantični luči, kot nostalgijo, čeprav so bili naši dopusti v resnici večkrat prava nočna mora, skoraj nobeden ni minil brez prepira in napetosti. Ko sem recimo na Krvavcu, me zaboli pri srcu, ker smo tam velikokrat smučali, neprestano mislim na Pariz, kjer smo bili tri dni pred več kot desetimi leti. Vidim hčerko, takrat staro deset let, ter naju, oba še mlada in z iluzijo da bo še vse v redu pred sabo. Saj vem, da se slepim, ampak ZAKAJ? Kako naj vse to izbrišem, dam na svoje mesto v preteklosti, kamor spada? Prijateljica pravi, da človek vedno idealizira svojo mladost, jaz pa bi rada to predelala tako, da mi ne bi več prestavljalo nekih izgubljenih puhlih sanj, temveč lekcijo, ki me je izoblikovcala in naredila odraslo žensko. Rada bi, da bi me preteklost zabolela in bi jo lahko odžalovala, ne pa da imam neke otročje spomine, ki nimajo s sedanjim trenutkom poponoma nobene zveze več in obstajajo izljučno le še v moji glavi. Lepo vas prosim za vaš nasvet. Hvala lepa in vse dobro, Barbara