Vprašanje
Lep pozdrav!
Zadnjega pol leta mi gre vse narobe. Pred kratkim sem si sam priznal , da sem padel v neko obliko depresije. Izgubil sem družbo in prijatelje, finančno sem v težaveh, nimam še rednih prihodkov. Čaka pa me še dokončanje študija. Strašno me skrbi študij, imam še za opraviti nekaj izpitov in diplomska naloga me še čaka. Ampak v zadnjem letu mi je odšla vsa volja do tega. Po eni strani sem si dostikrat govoril da naj gre vse nekam, grem rajši nekam delat, nebom se več mantral s tem, ampak, vem da bi bila škoda na meni da vse vržem stran, kar sem do sedaj že skoz dal. Neprestano imam nekakšen pritisk od staršev, da naj že enkrat to končam, pa naj se čimprej zaposlim , tudi oni nimajo na pretek denarja, zato imam strašem občutek krivde, češ da sem jaz vsega tega kriv. Dosti sem tudi med študijem delal preko študentskega servisa, samo zato da bomo lažje vsi prišli finančno skozi. Ampak to me je pa potem odmaknilo od študija, zato se mi je nabralo nekaj izpitov s katerimi sem v zaostanku in mi je zdaj še toliko huje. Zdaj sem pa večino časa doma, kjer vlada težko in živčno vzdušje, in ne vem več kako naj se spravim v dobro voljo da se spravim nazaj k učenju. NImam niti več volje za hobije s katerimi sem se prej ukvarjal. Pa imam tak občutek brezvrednosti, da nikoli nič ne bo iz mene, da so vsi drugi našli neko mesto na tem svetu, samo jaz se počutim nekako izgubljeno. Pa neprestano poslušam mamo , s katero se še kar razumem, njene tegobe z denarjem, pa kako jo oče živcira pa se kregajo, povrhu tega oče še preveč pije in samo kritizira in nekaj pričakuje in zahteva. Tolko je tega vsega v moji glavi, da dosti krat samo sedim v sobi v tišini in razmišljam koliko stvari je narobe. in vem da to nikamor ne pelje, rad bi se spravil nazaj v red, postal nazaj dobre volje, motiviran in samozavesten, kot sem bil ne toliko časa nazaj, samo ne vem kako.
Odgovor
Spoštovani,
Zaključek študija ponavadi pomeni zadnji korak k osamosvojitvi, saj ekonomska samostojnost predstavlja temelj za dokončno ločitev od primarne družine. Nekaterim, predvsem tistim, pri katerih odnos s starši ni podpiral čustvenega in osebnostnega osamosvajanja, pa se pri teh zadnjih korakih lahko zaplete. Vaše družinske okoliščine, kakor jih opisujete (…neprestano poslušam mamo, njene tegobe… oče še preveč pije in samo kritizira in nekaj pričakuje in zahteva…) bi lahko bile na ta način nevzpodbudne. Posledica nedokončanega procesa čustvenega osamosvajanja pa je strah pred samostojnostjo in odgovornostjo (separacijska, ločitvena tesnoba). Na to težavo bi kazalo tudi to, da razloge za nekončan študij pripisujete domačim razmeram in temu, da starši od vas (upravičeno!) od vas pričakujejo dokončno finančno osamosvojitev. Pri tistih, ki še niso čustveno samostojni, zahteva po osamosvojitvi sproži separacijsko tesnobo, ki se pokaže kot depresivno razpoloženje, izguba samozaupanja in izguba motivacije pred zaključkom študija. Zaradi tega strahu ostajajo v okoliščinah, ki ne vzpodbujajo osamosvajanja (v čustveni in finančni odvisnosti od staršev), kar budi jezo in zamero do staršev, ki še poglabljata občutke krivde in tesnobe … in začarani krog se zapre. Izhod iz te situacije se nakazuje sam: zbrati motivacijo in koncentracijo in zaključiti študij ter se življenjsko osamosvojiti. Vsak opravljen izpit vam bo pomagal dvigniti samozaupanje in počutje. Strah pred odgovornostjo (odraslostjo) lahko zmanjšujete le tako, da jo korak po koraku jemljete v svoje roke. Če boste čakali, da se domače okoliščine spremenijo in postanejo bolj vzpodbudne, tega ne boste dočakali, le vse bolj boste jezni, zagrenjeni in depresivni. Zdravila proti depresiji vam sicer lahko pomagajo (začasno) izboljšati počutje in povečati občutek energije, motivacije za dokončanje študija pa vam ne morejo dati. Ne glede na morebitno jemanj antidepresivov bi se vam verjetno depresivno razpoloženje vračalo, dokler ne boste spremenili v svojem življenju tistega, kar vas spravlja v stisko, v vašem primeru nedokončan študij. Samozaupanje si lahko povrnete s tem, kar boste naredili sami po lastni izbiri, na osnovi lastne motivacije, z lastno samodisciplino. Tisto, čemur ponavadi pravimo pomanjkanje motivacije je v bistvu rezultat ambivalentnih (nasprotujočih si) želja oziroma nasprotujočih si motivov. Na eni strani je želja po udobju, ležernosti, na drugi strani pa želja po doseganju cilja – zaključku študija. Kadar hočemo doseči določen cilj, se moramo (začasno) odpovedati določeni količini ugodja (npr. prostemu času), a bi dosegli cilj, ki nam bo čez čas prinesel drugo vrsto zadovoljstva. V vašem primeru: odvisnost od staršev je sicer udobna (čeprav z malo neugodja, ki ga prinašajo pritiski staršev), vendar nam dolgoročno ponavadi več zadovoljstva prinaša samostojnost. Če boste ostali v sedanji situaciji, bo postajala vse manj in manj prijetna, vi pa boste vse več energije namenili temu, da bi vrnili otroško udobje, namesto da bi jo usmerili v ustvarjanje pogojev za dokončno osamosvojitev. Se vam dolgoročno to izplača? Če pa se nikakor sami ne morete premakniti z mrtve točke, poiščite strokovno pomoč. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV