Lep pozdrav! Znašel sem se v veliki stiski iz katere se v tem trenutku ne vidim. Star sem 24 let do sedaj pa uspešnega spolnega odnosa nisem uspel imeti. Pred leti se mi je doživljanje erekcije zdelo normalno, samoumevno, zdaj pa temu ni več tako. Erekcij v bistvu niti ne doživljam več, oziroma zelo redko. Pred 4 leti sem imel prvo seksualno izkušnjo ob kateri nisem uspel doživeti erekcije. Pred tem sem se spravljal pod pritisk, da bom moral imeti erekcijo in je ni bilo. Zdi se mi, da od takrat ne čutim več tako velike želje po seksu, ki je bila prej visoka. Pred kratkim v partnerskem odnosu z dekletom, do katerega gojim močna čustva, zopet poskušal imeti spolne odnose, pa dlje od predigre nisem uspel priti. Ob začetku zveze sem erekcije doživljal spontano ob držanju za roke, ob poljabljanju, ko pa je odnos šel dlje, erekcij ni bilo, želja po seksu pa je tudi izginila, čeprav sem si nadvse želel partnerko zadovoljiti. Zaradi vsega tega sem pod velikim stresom. Hočem čutiti, pa ne morem čutiti. Včasih sem veliko fantaziral in se ob tem vzburjal, sedaj pa je to izginilo, ob kontaktih z dekleti se ne razvnamem tako kot včasih, z dekleti si ne upam navezati kontakta, saj me ta moja težava hromi, pogovori o seksu me spravljajo v nelagoden položaj, samo misel na seks doživlajm kot misel na neko nujo, ki so ne morem izvesti, namesto, da bi to oživljal kot nekaj lepega, kot nek užitek, h kateremu naj bi stremel. Izgubil sem tudi interes za marsikatere druge stvari, sumim, da imam znake depresije. Ostalo me toliko ne moti, ob pamet me spravlja le to pomanjkanje spolnega poželenja. Poskušam se animirati, vzburjati, a nič ne zaleže, nič me več ne vznemiri. Poprej sem se tolažil, da bo vse v redu, ko bo prišla tista prava partnerka, sadaj pa vidim, da tudi to ni bila rešitev. Prizadel me je tudi konec zveze, za katero, se zaradi mojih težav in nogotovosti glede spolnosti, se čutim krivega jaz, čeprav (bivša) partnerka to zanika. Kaj mi je storiti?