Pozdravljeni! Sva zakonca Jasna in Gregor iz okolice Maribora. Oglašava se pri Vas saj sva z najino 3 letno hčerko prišla do točke, ko misliva, da potrebujeva strokovno pomoč. Pred Laninim rojstvom sva si uredila stanovanje v hiši mojih staršev. Pri starosti 2 mesecev smo se z Lano preselili v "naš" dom. Ko sem po porodniški pričela delat je nanjo pazila moja mama, ki je že v pokoju. Za vrtec se nama je zdela premajhna in čutila sva, da je zanjo najbolje, da še nekaj časa ostane doma. Od takrat so se začele težave z mojimi starši, saj sta si lano malo po malem začela lastit. Do nje gojita odnos, da lahko vse naredi kaj hoče, torej ji ne postavljat nobenih mej v obnašanju, prehrani, itd. Midva sva povsem drugega mnenja pri tem , saj smatrava, da je za njen razvoj najbolje, da ji morava postavit meje in ji ne dovoliva "da je ona glavna". poskusila sem se že večkrat pogovorit s starši, ampak sem vedno dobila odgovore, da mučim otroka, ker jo pustim jokat"ko joka zaradi trme, da ne znam biti mati"... itd. Stvari so se malo izboljšale, saj je Lana od letos vpisana v vrtec. Problem se pojavi, če je kakšen dan bolna in ostane doma v varstvu. sva v službi, kjer težko dobima prosto. Vrhunec je bil danes, ko je Lana imela enega izmed ponavljajoćih izpadov in ni hotela priti nazaj v "naše" stanovanje pod pretvezo da bo ona stanovala pri babici in dedku, ter da naju z možem ne mara, pričela me je brcat in pljuvat, se slačit, ker ne mara oblačil, otrok v vrtcu, skratka nikogar razen babice in dedka... Z možem se trudiva ji nudit lepo "normalno" otroštvo, ampak očitno delava nekaj narobe, prav tako ji ne želiva prikrajšat babic in dedkov. Imate morda kakšen nasvet kako bi lahko v pravo smer speljali stvar in izboljšali odnos do najinega otroka, katerega imava neizmerno rada in naju takšne stvari zelo prizadenejo... Bi bilo potrebno poiskati kakšnega psihologa? Hvala lepa za vaš čas in nasvet. Lep pozdrav.