Vprašanje
Pozdravljeni, na vas se obračam po nasvet ker ne vem kam naj se obrnem, stara sem 25 let, moj problem je da vedno kadarkoli grem kamorkoli na potovanje (čeprav zelo rada potujem) vedno dobim kot neke vrste napade hude slabosti in driske. Tudi zaužiti ne morem skoraj nič ker mi že sam vonj po hrani stiska želodec. To se mi je sedaj že kar nekajkrat zgodilo. Zanima me je ali je možnost da se mi to lahko dogaja zaradi stresa (na žalost domnevam da se na nek način ne znam sprostiti, pa tudi doma imam zelo stresno okolje zaradi določenih družinskih članov - zmerjanje in grde laži). Lahko bi rekla da imam kar solidno prag tolerance samo do te dotične osebe doma pa dobesedno znorim lahko tudi čisto takoj) in se sedaj bojim da so te težave s potovanji v neki povezavi z vsem tem. Kajti ko se odpravim domov je potem takoj vse v redu, čeprav si zelo želim stran od doma in tudi delam na tem da bom odšla. Je možno, da je tak stres, ki ga imam doma zame normalen in ko grem ven in pridem v stres (pozitiven), ki je normalen za druge, da se v mojem telesu kaj podre? In kaj mi svetujete, da ne bom več imela teh težav na potovanjih?
Odgovor
Spoštovani!
Težave, ki jih opisujete in so povezane z vašim odhajanjem od doma in potovanji lahko povzročajo različni vzroki.Vsekakor imam premalo podatkov o vas, da bi si lahko ustvarila jasnejšo predstavo glede psihodinamičnega ozadja izpostavljajočih problemov,v primeru, da ta obstajajo.
Lahko gre za separacijsko anksioznost, to pomeni občutke hude tesnobnosti , ki so jim pogosto pridruženi tudi simptomi vzdraženosti vegetativnega živčevja- pospešen pulz, driske, pogosto uriniranje,slabost, zaradi odhoda, ki simbolizira izkušnjo ločitve od - v otroštvu ključne osebe -(ponavadi mame), ki je v pogojih simbiotičnega objektnega odnosa ogrožujoče zastrašujoča. V primeru disfunkcionalnega odnosa s starši v smislu še vedno neizpeljanega oz. nezadostno izpeljanega procesa separacije in še vztrajajočih ostankov simbiotičnih vezi lahko ob odhajanju doživljamo izredno neprijetne občutke z intenziviranjem notranjega nelagodja, ki nam sporoča, da je naša varnost ogrožena.
Pogosto je pri opisanih težavah v odnosih prisotna tudi pozicija ambivalentnosti-notranjih nasprotujočih si tendenc, ko si del vas želi vstran,drugi del pa se, ob realizaciji odhoda, temu z vso močjo upira in doživlja občutke groze in izničenja podobno kot bi doživljal v razvojnem procesu otrok, vendar je razlika ta, da ste vi kot odrasla oseba sposobni to separacijo speljati in preživeti , nekajmesečni otrok pa je od ohranitve simbiotičnega odnosa življenjsko odvisen.
Lahko,da so vaše težave iz drugega naslova, v primeru, da pa se kaj od napisanega vendarle nanaša na vas, vam priporočam vključitev v psihoterapevtsko obravnavo analitične smeri,če ste potrpežljivi, ker je do rezultatov dolgotrajna (a zanimiva) pot samospoznavanja ali v kognitivno-vedenjsko obravnavo ,ki sicer veliko hitreje učinkuje, se pa ne poglablja v globinske vzroke težav tako, da vam številna odkritja o sebi,ki se v analitičnem procesu sicer porajajo, ostanejo nedostopna, lep pozdrav, J.K.L.
Preberi še
Asist. Jasna Kordić Lašič, dr. med.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV