Spoštovana, Konec partnerstva je ponavadi boleč, saj pomeni izgubo in prinaša vrsto mešanih občutkov: na eni strani smo jezni, razočarani, žalostni, negotovi, razboleni, šokirani in prestrašeni, istočasno pa še vedno čutimo naklonjenost in ljubezen ter partnerja/ko pogrešamo. Občutki so tako intenzivni, da se nam res včasih zdi, da jih ne bomo mogli prenesti. Izgubi sledi ponavadi obdobje žalovanja, v katerem počasi, korak po koraku, ljubezen, ki smo jo »investirali« v partnerja/ko, »odvzamemo« in jo prenesemo na drugo osebo. Žalovanje običajno traja od šest mesecev do dveh let in ima štiri faze. Prva je šok in zanikanje, ki ga spremlja čustvena otopelost. Traja nekaj ur do tedna dni. Človek se počuti omamljenega, zbeganega, nemočnega in izgubljenega, otopelost prekinjajo izbruhi jeze, tesnobe, napadi joka… Sledi faza protesta in pogrešanja, ki jo spremljajo močne čustvene bolečine, ko se človek zave izgube in hrepeni po bivšem partnerju/ki, kar traja do tri mesece. Lahko se pojavijo tudi telesne težave. Nato sledita brezup in dezorganizacija, ko se zavemo, da je izguba dokončna, kar lahko spremljajo še bolj intenzivna čustva in rekacije. Neredko se ljudje skušajo v tej fazi »potolažiti« z novim (prehodnim) partnerstvom, ki ga nenehno primerjajo s prejšnjim, saj v bistvu predstavlja »upor« na izgubo. Končno sledi izboljšanje, v katerem dokončno sprejmemo dejstvo, da partnerja ni več in se od njega tudi čustveno poslovimo. Pripravljeni smo na novo zvezo. Včasih človek žalovanja ne more uspešno zaključiti, saj se ne more sprijazniti z izgubo in se soočiti z njo, pač pa jo zanika in živi naprej, kot da se mu ne bi nič zgodilo. Nekateri skušajo na vse načine ubežati svojim občutkom (z zanikanjem občutkov, s skakanjem iz zveze v zvezo, »žuriranjem«), drugi nenehno premlevajo prizadetost in jezo ob izgubi ter spremljajo življenje bivšega partnerja/ke (nadzorovanje, »maščevanja«), tretji kronično žalujejo in se sploh ne želijo vrniti v običajne aktivnosti. Dovolite si , da ste žalostni, prizadeti, jezni , morda tudi nemočni, dovolite si torej žalovati ob izgubi. Temu procesu se, če želimo živeti naprej, ne moreno izogniti, kakor se tudi v življenju ni mogoče izogniti temu, da nas kdaj pa kdaj izguba doleti. Pazite nase,