Spoštovani, dojenje je najboljša prehrana za novorojenčka. Razen funkcije hranjenja in pridobivanja potrebnih kemičnih snovi ima dojenje tudi neko psihično (duševno) dimenzijo. Hrana na splošno ima tudi psihične komponente inkorporacije (vnašanja vase). Z dojenjem se "otrok polni s čustvi". Med mamo in otrokom razvije poseben medsebojni odnos. Čustveno je to takšna povezava, da govorimo o "diadi" (grško:  = dva, dvakrat). Tak odnos dejansko privede družino v krizo in, kot v nek "trikotnik" (triada). Istočasno s takim simbiotičnim (simbioza = sožitje dveh v skupno korist) odnosom z mamo, se začenja tudi proces separacije in individuacije - po domače bi povedal, da gre za osamosvajanje. Otrokov razvoj gre v smeri, da lahko obstaja sam brez mame (primarnega objekta). Mama in drugi družinski člani zadovoljujejo otrokove potrebe po varnosti in mu na različne načine sporočajo, da ni nič hudega če se ne "drži za roko". V prvi polovici drugega leta starosti začne otrok raziskovati okolje in se oddaljevati od mame, v drugi polovici drugega leta starosti pa ponovno išče bližino. V tretjem letu že lahko ostane nekaj časa sam brez navzočnosti pomembne osebe (praviloma je to mama). Zato poskušajte vašem sinu pokazati, da ni nič hudega, če ne sesa kadarkoli. Njegova mama je več kot samo dojka. Vašo eventualno nejevoljo zaradi njegove želje po sesanju lahko sin razume kot zavračanje. Sprejemanje pa ni samo dojenje in igranje z vašimi dojkami. Poskušajte se takrat z njim ukvarjati na nek drugačen način (pogovor, petje …). Kot sem že pisal, moramo upoštevati otrokov ritem, otrok pa za življenje rabi tudi neka pravila. Vašemu sinu želim hranjenje z zmernim dojenjem, vam pa, da boste to fazo uspešno preživeli. LP